Tiskane izdaje
Če kdaj, smo lahko v zadnjem desetletju spoznali, da je tista prva, pa četudi še tako vztrajna želja o poklicu, ki bi ga radi opravljali, lahko svetlobna leta daleč od tega, kar bomo na koncu počeli. Toda to ni nič slabega, pravi psiholog Aleksander Zadel, prav to je nekakšno bistvo razumevanja trga dela v prihodnosti – da se bo spreminjal in bo z vidika današnjega človeka morda že čez desetletje neprepoznaven.
Zato mladim ne bi smeli kratiti sanj, temveč jih usmerjati. »Naj si izberejo smer, ki jih veseli, ni jih treba že zdaj delati apatičnih in zagrenjenih,« prostodušno pravi direktor Inštituta za osebni razvoj CAR in soustanovitelj kadrovske agencije Competo.
Izkušnje s trga dela silijo mlade k pragmatičnosti pri izbiri nadaljnjega šolanja. Pa je sploh mogoče napovedati, kaj se bo dogajalo, ko se bodo oni prebijali na trg dela?
Živimo v svetu, v katerem so lahko poklici daleč od smeri in vrste študija, v prihodnosti pa bo to še bistveno bolj izrazito. Že zdaj je znano, da se bo devet od desetih otrok, ki so to šolsko leto vstopili v osnovno šolo, čez 13 let odločalo za poklic, ki zdaj sploh še ne obstaja. Najbolj zanesljiva napoved tako je, da bo veliko vseživljenjskega učenja. Preteklost bo zgolj definirala področja, na katerih bodo ljudje delali, ne moremo pa vedeti, kaj bodo delali. Zato ni prav nič groznega, če mladi še ne vedo, kaj bi radi počeli. Tudi jaz nisem vedel, kaj bom delal, pa sem si vedno želel postati psiholog, in v resnici še vedno ne vem, kaj bom delal v prihodnje. Vselej se odpirajo nove možnosti.
Koliko je torej smiselno usmerjanje v tehniške in naravoslovne poklice?
Logično je, da o prihodnosti sklepamo iz sedanjosti in da upoštevamo okolje, v katerem živimo. Če študiramo v Sloveniji, seveda lahko prilezemo tudi do Nase, če bi pa radi delali tukaj, je treba razmišljati v okviru tega okolja. Imamo, denimo, veliko lesa in zato možnosti za razvoj lesarstva, ne moremo pa razmišljati o kokosovih orehih, ker jih pri nas ni. Otroci tega morda ne vidijo, zato je naloga staršev, da jih usmerjajo, ne pa jim vcepljajo svojega prepričanja. Usmerjanje v naravoslovje torej ni ne nesmiselno in ne smiselno.
Prihodnosti ne moremo napovedati. Kar lahko danes z gotovostjo trdimo, je, da bodo vsi, ki bodo delali v poklicih, povezanih z zdravjem, socialo in ostarelimi, najmanj 10 do 15 let brez težav imeli zagotovljen dostop do delovnih mest. Podobno je s tehnologijo, informacijsko tehnologijo in vsemi podpornimi službami na teh področjih – vsaj 15 let ni strahu, da ljudje na teh področjih ne bi dobili dela. Zanesljivo področje je tudi javni sektor.
Kaj pa če se želje otroka razlikujejo od pričakovanj staršev?
Starši pogosto delajo napako, ko otroke strašijo zaradi nepopolnih informacij. Otroci potrebujejo predvsem podporo.
Aleksander Zadel napoveduje, da bodo imeli konkurenčno prednost ljudje, ki bodo sposobni delati multidisciplinarno. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Koliko je lahko usoden vpis na »pravi« srednješolski ali študijski program?
Zmeraj manj, tudi zaradi možnosti prehodov med študiji. Veliko o tem nas je naučil Erasmus, ki je izjemen program. Ljudje imajo možnost, da kjerkoli v Evropi nostrificirajo študij, lahko kombinirajo smeri in tako naprej. Še vedno sicer slišimo neoliberalistično strašenje, da je vsak odgovoren za študij, ki si ga je izbral, toda to je nesmiselno, kajti iluzija je, da ti bo nekdo zagotovil službo.
Delodajalci iščejo kompetentne ljudi. V tem smislu gledam tudi na dilemo, ali uvesti podjetništvo v šolstvo. Cilj tega predloga ni usposobiti ljudi za to, da bi jih »požrl« kapitalizem, ampak jih naučiti razmišljati, kako biti podjeten kot človek, torej sprejemati odločitve, ki so dobre za ljudi in zate, kako prepričati delodajalce, da potrebujejo prav tebe in podobno.
Koliko so odločitve mladih ukleščene v izobraževalni sistem in sistem selekcije? Ali bi bilo treba tukaj uvesti kakšne spremembe?
Pritisk, ki ga čutijo mladi, je v duhu časa. Upam le, da bodo starši videli potenciale otrok, vendar tiste realne. Najbolj kruto je, ker se večina odloči na podlagi točk. Če imajo veliko točk, jih torej nočejo »zapraviti« za študij, kjer jih je potrebno manj, ampak si izberejo študij, za katerega potrebujejo veliko točk – preprosto zato, ker lahko.
Če bi spremenili sistem, ne bi bilo nič drugače. Pomembneje se mi zdi, da sistem razume, da znanje ni več osrednja prednost, ampak kompetence, kakršne so sodelovanje, iskanje informacij, ločevanje bistvenega od nebistvenega, sposobnost odločanja, timskega dela in podobno. Zato bi bilo treba kvečjemu razmišljati o spremembi proti načinu izobraževanja, ki so ga že uvedle nekatere anglosaške države, pri katerem ni pomembno pomnenje podatkov ali strogo sledenje matematičnim formulam, temveč iskanje informacij, logično sklepanje, sodelovanje …
Toda na koncu je treba oddati prijavo. Kaj če tik pred tem še vedno ne vedo, kam bi se vpisali?
Tistim, ki se težko odločijo, bi svetoval izločanje. Ko ugotovijo, česa nočejo, pridejo do nekaj področij, ob katerih jim srce vztrepeta. Tako se ponavadi pokažejo štiri smeri ali pet, potem naj gredo na dva ali tri informativne dneve in na koncu bo odločitev za prvo prijavo lažja.
Že najmanj deset let obravnavamo številke odvečnih družboslovcev in poskušamo spodbuditi mlade v naravoslovje. Nihamo torej iz ene skrajnosti v drugo. Kako najti pravo ravnovesje?
Mislim, da delamo preveliko paniko. Ne med politiki ne med šolniki ni ljudi, ki bi lahko napovedali trende. Potreba bo tako v družboslovju kot v naravoslovju in tehniki, glede na zdajšnje trende morda celo več v prvem. Razvoj tehnologije kaže, da bo več dela za ljudi, ki se bodo ukvarjali s skrbjo za zdravje, za ostarele ..., veliko tehničnih veščin pa bosta prevzeli informatika in robotika.
Zavedati se je tudi treba, da smo priča zatonu obdobja maksimalne specializacije. Zelo dolgo v zgodovini so bili pomembni polihistorji, ljudje, ki so bili poznavalci več strok in so imeli veliko splošnega znanja. Potem smo prešli v čas stroge specializacije; ta je privedla tako daleč, da nekateri ozko usmerjeni psihologi, če vzamem za primer to področje, niso poznali Freuda, ker preprosto ni bil del njihove specializacije. Danes pa se kaže, da imajo izjemno konkurenčno prednost ljudje, ki so sposobni delati multidisciplinarno.
