Tiskane izdaje
»Vedno sem se čudil, kako lahko ljudje v Sloveniji po končanem šolanju vse življenje ostajajo v istem poklicu,« pravi 65-letni Nemec Leo Neuss, ki je do invalidske upokojitve prehodil pot od 14-letnega tehničnega vajenca do diplomiranega socialnega delavca in svetovalca pri zaposlovanju težko zaposljivih in invalidov.
Njegova zgodba se bere kot roman. Vajeništvo je začel kot serviser in vodovodar ter po treh letih in pol postal pomočnik. Dve leti in pol je do odhoda v nemško vojsko delal po različnih gradbiščih kot montažer in serviser plinskih naprav. Med služenjem vojaškega roka je v želji, da bi postal pilot helikopterja, z vojsko podpisal šestletno pogodbo. In začel usposabljanje, kjer so bili med učnimi predmeti tudi angleščina, letalska fizika, meteorologija in tehnologija.
Izobraževanje za pilota helikopterja je uspešno zaključil, ne pa »vozniškega izpita«, praktičnega preverjanja po tridesetih urah letenja. Po podaljšanju pogodbe je ostal v vojski in se preselil na področje helikopterske tehnike od elektrike in elektronike do turbine ter napredoval od mehanika do mojstra.
Najprej je helikopterje popravljal, potem pa je sodeloval v testni skupini, ki je opravljala prilagoditve rotorjev in motorjev. Ob tem delu je skoraj oglušel, tako da strokovnega dela ni smel več opravljati; se je pa preselil v pisarne, kjer je skrbel za organizacijske in administrativne zadeve pri servisiranju helikopterjev.
Po osmih letih v vojski v strokovno šolo
Leta 1979 je takrat sedemindvajsetletni Leo Neuss zaključil aktivno službo v vojski in si zadal nov karierni cilj. Dve leti je obiskoval vzgojiteljsko strokovno šolo, vzporedno pa študiral angleščino in matematiko, ki sta bili potrebni za nadaljevanje študija na visoki strokovni šoli. Po zaključeni vzgojiteljski strokovni šoli se je zaposlil kot vzgojitelj v domu za starejše najstnike, običajno stare med 14 in 20 let.
Konec osemdesetih let se je odločil za študij ob delu na frankfurtski visoki šoli za socialne delavce, kjer je ob velikem odrekanju, dolgih vožnjah od 150 kilometrov oddaljenega mesta dela in bivanja, študij ob priznanih izkušnjah, pridobljenih pri delu v domu z državno diplomo tudi predčasno uspešno končal.
Študij ob delu
Pokojninski sistem je v Nemčiji precej manj prijazen kot v Sloveniji, z diplomo v žepu pa je Leo Neuss začel iskati službo socialnega delavca. In našel ustanovo, ki je skrbela za duševno bolne in prizadete osebe, ki so bile v rednem delovnem razmerju na tako imenovanem normalnem trgu dela. Brez tovrstnih izkušenj je opravil štiritedensko pripravništvo v zaprtem oddelku na psihiatriji, potem pa se je začelo pravo delo.
Poslanstvo Lea Neussa je bilo reševanje zaposlitev ogroženih oseb, kar je vključevalo stike s podjetji in delodajalci. Hitro je ugotovil, da ne gre le za duševno bolne osebe, temveč tudi za naglušne, gluhe, slepe in slabovidne ter drugače fizično prizadete osebe. Ki so potrebovale individualne rešitve. Pri tem je bila potrebna domišljija in spretnost, včasih trda pogajanja in iskanje rešitev, ki bi odpravile ali vsaj zmanjšale težave, tako da je bilo življenje za vse vpletene vsaj znosno.
V posameznih primerih je reševal tudi vprašanje zaposlitve svojih varovancev ali z brezposelnostjo, upokojitvijo, prekvalifikacijo in podobno, kar je bil praviloma precej boleč proces. A je bilo vredno, ugotavlja Leo Neuss, ki je s svojim delom, med katerim je poskrbel tudi za to, da so imela podjetja nižje stroške, zadovoljen.
