Tiskane izdaje
Časi, ko je marsikateri zaposleni slišal, da na zavodu za zaposlovanje na njegovo delovno mesto čaka vsaj deset enako ali pa bolj sposobnih od njega, so (v mnogih panogah) minili. V dobrih treh letih se je število brezposelnih zmanjšalo s 130.000 na 85.000 in čedalje bolj se potrjuje, da so imeli prav tisti, ki so poudarjali, da si bodo preudarni delodajalci med krizo zagotovili najboljše kadre in tako v obdobje po krizi vstopili pripravljeni.
Čedalje več delodajalcev neuspešno išče delavce, mnogi, ki se ukvarjajo s trgom dela, se strinjajo, da primernih kandidatov, ki jih podjetja iščejo, enostavno ni. Da je bila pred krizo stopnja brezposelnosti še vedno precej nižja od zdajšnje, a o pomanjkanju kadrov ni bilo govora, je bilo samo eno od izhodišč, ko smo se spraševali, koliko krivde za to, da ne najdejo delavcev, nosijo podjetja sama.
O tem smo se pogovarjali s predsednico sindikata kovinske in elektroindustrije Lidijo Jerkič, predstavnico zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) Vlasto Stojak, vodjo razvoja poslovanja in psihologinjo v kadrovskem podjetju Trenkwalder Alenko Kraljič in Andrejo J. Koderman, direktorico kadrovske revizije pri Kadrovski asistenci.
Mladi na praksi
Sogovornice priznavajo, da imajo delodajalci res največkrat sami niti v svojih rokah, ko iščejo nove kadre, a razlogi za nezasedenost delovnih mest so tudi na strani delojemalcev. Na razmere je treba pogledati širše, pravijo. Vlasta Stojak z zavoda za zaposlovanje je izpostavila strukturno neskladje in dejstvo, da se za nekatere poklice, kjer kadrov že zdaj primanjkuje, mladi ne odločajo. Tudi zato, ker je znano, da zaradi pomanjkanja nekega profila zaposleni morajo delati nadure. Hkrati so se generacije manjšale, starejši pa so hitreje izstopali iz delovne aktivnosti.
»Pričakovali bi večjo skrb za stalno izobraževanje zaposlenih in ohranjanje njihovega zdravja. S tem bi zmanjšali vrzeli, ki se pojavljajo ob povečanem povpraševanju po delavcih. Še več bi morali storiti tudi na področju spodbujanja izobraževanja v deficitarnih poklicih, vajeništva, mentorstva in specializacij,« je naštela Stojakova, Andreja J. Koderman pa je opozorila, da bi se morali delodajalci, ki niso zadovoljni z mladimi, češ da nimajo izkušenj, vprašati, koliko se v resnici angažirajo pri vključevanju učencev v delovne procese, ko so na praksi – v veliko primerih opravljajo enostavne naloge, ki nimajo povezave z njihovim izobraževanjem.
Stojakova je poudarila, da globalizacija, izvozno naravnano gospodarstvo, tehnološki napredek zahtevajo od delavcev vse večjo prilagodljivost, specialna znanja, stalno usposabljanje in učenje, zdravstveno sposobnost in vse več obvladovanja t. i. mehkih veščin. Tako v evidenco brezposelnih prehajajo starejši pred upokojitvijo, mladi brez delovnih izkušenj, osebe z zdravstvenimi ovirami, največ pa je tistih, katerim se je iztekla zaposlitev za določen čas.
Nerealna pričakovanja
Sindikalistka Lidija Jerkič se strinja, da struktura brezposelnih ne ustreza zahtevam na trgu dela, zaposljivih je bistveno manj kot prijavljenih: »Tam so starejši, ki čakajo na upokojitev, 'preveč' ali 'napačno' izobraženi iskalci, tudi za invalidne delodajalci ne stojijo v vrsti«.
Kot dodaja Alenka Kraljič iz Trenkwalderja, imajo iskalci zaposlitve, prav tako kot tudi delodajalci, včasih nerealna pričakovanja. »Če delodajalec v objavi prostega delovnega navede, da delo poteka v štirih izmenah, kandidat ne more pričakovati, da bo tega oproščen,« je navedla primer, težava pa velikokrat nastane tudi, ko kandidat oceni, da za pot v službo porabi preveč časa. Težava je po besedah Stojakove lahko tudi nizka motivacija iskalcev, pomanjkanje veščin iskanja zaposlitve, tudi težave z varstvom otrok in druge ovire, dolgovi ...
Odvisni od kompetenc, veščin
Kodermanova iz Kadrovske asistence pa je opozorila predvsem na pomanjkanje ustreznih kompetenc pri brezposelnih: »V desetih letih se je marsikaj spremenilo. Tehnologija je izjemno napredovala, s tem so se spremenili delovni procesi in seveda tudi zahteve po novih znanjih. Ponudba delovne sile ni sledila zahtevam trga tako hitro, kot je raslo povpraševanje po novih veščinah in znanjih,« je opozorila Kodermanova in dodala, da je ravno zaradi zastoja v strokovnem razvoju, do katerega pride, medtem ko je nekdo brez zaposlitve, nujno, da se čim hitreje vrne.
»Danes skorajda ni delovnih mest, kjer nista potrebna sprotno učenje in razvijanje novih veščin in kompetenc,« je še poudarila. Delodajalci, ki temu ne dajejo dovolj poudarka, se vse bolj ubadajo s fluktuacijo.
A to je samo eden od možnih razlogov za to, da delodajalec v razmerah, ko določenega kadra primanjkuje, ostane brez njega. Sogovornice so soglasne: »Tudi slabši delovni pogoji, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje, nizko plačilo, kratkotrajnost zaposlitve. Podjetja najtežje najdejo delavce v panogah, kjer socialni partnerji opozarjajo na težave pri spoštovanju delovnopravne zakonodaje in zagotavljanju dostojnega dela (težki pogoji dela, neredna in nizka plačila, prekarna dela). Nasprotno pa odgovorni delodajalci nimajo težav, kandidatov za delo je več, kot jih potrebujejo,« je poudarila Stojakova.
O plačah in drugih pogojih
»Po mojih izkušnjah se ta podjetja od prvih ločujejo po tem, da imajo dolgoročno kadrovsko politiko, kar pomeni, da ne skrbijo le za obstoječe delavce (letni razgovori, karierno napredovanje, nagrajevanje, motivacija, prijazen odnos, dobra komunikacija), temveč tudi za bodoče kadre. Eden od načinov je štipendiranje,« je predstavila izkušnje Jerkičeva.
Pomembni so medosebni odnosi tako med sodelavci kot med vodjem in delavci, je dopolnila Kraljičeva, vse to pa gradi zunanjo podobo podjetja. »V nekatera podjetja ljudje nočejo, največkrat razlog za to ni denar, pač pa odnosi,« je še zatrdila sindikalistka, Andreja Koderman pritrjuje in dodaja: če delavci v podjetju niso cenjeni, če so preobremenjeni, okolje pa jih demotivira, na koncu pa dobijo slabo plačo, bodo šli.
Ampak plača, se strinjata, je pri odločitvi za nekega delodajalca velikokrat manj pomembna, razen če je zelo nizka, kot ostali, 'mehki' dejavniki. V podjetjih, kjer je jasno, da denar je, a delavcem ne odrežejo zasluženega deleža, ima seveda pomembnejšo vlogo kot tam, kjer ga ni.
»Tisti, ki nima iz česa plačati več, bo moral presneto veliko storiti na kakšnem drugem področju, da bodo delavci ostali, sicer bodo odšli. Tako kot so pred nedavnim delodajalci govorili: če boste zahtevali višje plače, bomo proizvodnjo selili drugam,« je spomnila Jerkičeva in opozorila še na »povsem neurejen delovni čas«.
Kot pravi, imajo delodajalci »strašansko srečo z našimi delavci, ki, tradicionalno vezani na delodajalca, neradi menjajo zaposlitve, če jim le ni nujno treba«. A tudi to se spreminja; deloma je to spodbudila kriza, mladi, ki prihajajo na trg dela, tudi razmišljajo drugače.
»Novo pa je, da je delavec v poziciji, da lahko zahteva več. V Volkswagnu na Slovaškem je 12.000 zaposlenih ustavilo delo kljub temu, da imajo za Slovaško visoke plače. A plačani so manj kot kolegi v Nemčiji, so pa bolj produktivni. In jim je uspelo. Vem, da delodajalci to spremljajo,« je še opozorila Jerkičeva.
