Tiskane izdaje
Maks Vodlan je prve znake pešanja sluha opazil v pogovorih s prijatelji, ko je moral večkrat vprašati, naj ponovijo izrečeno. Takoj ga je začel povezovati s hrupom na delovnem mestu, saj na zdravniškem pregledu pred nastopom službe v izlaškem Etiju leta 1996, kjer dela kot orodjar, niso ugotovili težav.
»Potem devet let nismo imeli preventivnega pregleda. Ko sem naslednjič prišel na vrsto, bilo je leta 2009, je zdravnica ugotovila, da sem izgubil deset odstotkov sluha.« Isto leto je specialistka za sluh pri tedaj 35-letnem Maksu podala tudi sum na poklicno bolezen.
»Na invalidski komisiji leta 2011 so mojo zahtevo zavrnili, ostal sem tudi na delovnem mestu upravljavca CNC-stroja. Še isto leto so me premestili na drugo delovno mesto v ločenem prostoru od hrupnejše orodjarne, a so zaradi delovnega procesa pregradno steno podrli in znova sem bil na istem kot prej.«
Na naslednjem zdravniškem pregledu so pri Maksu ugotovili dodatno poslabšanje sluha. Zdravnica je delodajalcu predlagala premestitev na delovno mesto, kjer jakost hrupa ne presega 75 decibelov, vendar se to ni zgodilo. »Še vedno sem na istem delovnem mestu, a je hrup manjši, ker me od orodjarne ločuje pregradna stena. Dve leti sem se boril, da so jo ponovno zgradili.«
Februarja lani, osem let po postavitvi suma poklicne bolezni, je komisija za poklicne bolezni na podlagi strokovnega mnenja specialistke medicine dela Maksu potrdila poklicno naglušnost. »Za 60-odstotno izgubo sluha imam priznano srednjo stopnjo invalidnosti. Še vedno opravljam polni delovnik in triizmensko delo. Prejemam 170 evrov invalidnine, imam dodatne štiri dneve dopusta in ni mi treba delati nadur.« O invalidski upokojitvi ne razmišlja, saj s pokojnino ne bi mogel preživeti družine, si pa želi skrajšan delovnik, saj se mu okvara poslabšuje.
Težave s sluhom zaradi hrupa imajo tudi drugi delavci v podjetju, vodilne opozarjajo na čezmeren hrup, vendar se njim zdi vse normalno, pravi Maks. Njegove poklicne bolezni se nadrejeni zavedajo, vendar mu to ne pomaga veliko. »Že prej bi me lahko premestili na drugo delovno mesto, vendar jim to ni bilo v interesu,« pripomni.
Slušni aparat nosi šest let, vendar ta ne dela čudežev. »Naglušnost močno vpliva na kakovost življenja in tudi na zbranost pri delu. A delati je treba, saj smo vseskozi pod nadzorom kamer. Druge zaposlitve ne išče, ker se zaveda, da podjetja pred delavci z zdravstvenimi težavami ponavadi zaloputnejo vrata.
Opustil je tudi misel na tožbo. »Navadni delavci se težko borimo proti podjetjem. Če se hočeš prerekati z njimi, potrebuješ denar. Delavec vedno odnese kratko.«
