Planinski oskrbnik: »Včasih priteče tudi znoj, a uživam«

Franci Beguš, oskrbnik Orožnove koče, ni le »gostilničar«, ampak predvsem topel sogovornik pohodnikov.

Objavljeno
11. december 2015 18.50
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Franci Beguš opravlja vse prej kot klasičen poklic. Leta 2012 – štiri leta pred upokojitvijo je (zaradi bolečin v hrbtu) pustil delo strojnega ključavničarja – je postal oskrbnik gorske koče. Poleti tako prebiva v Kranjski koči na Ledinah, pozimi pa v Orožnovi koči na Planini za Liscem, kar si je želel že od nekdaj.

Še posebno intenzivno dela ob koncu tedna in praznikih pa tudi prihajajoče božično-novoletne praznike bo, kot že velikokrat doslej, preživel delovno, v gorah.

A tudi za počitek se najde čas. Kakšno nedeljo se za petnajst minut usede in umiri, potem pa začne pospravljati, saj tam ni nikogar, ki bi to storil namesto njega. V gorah je najdlje neprekinjeno prebival dva meseca, kar je bilo zanj precej enostavno, saj ima tuš in tudi dovolj oblačil. Če pa mu jih zmanjka, mu jih prinesejo njegovi trije otroci.

Poleg vseh pričakovanih del, kuhanja, peke, strežbe, pospravljanja, čiščenja, pravi, da opravlja tudi dela, ki so mogoče bolj pomembna. Ocenjevati mora pripravljenost pohodnikov in jim svetovati njihovim sposobnostim primerne planinske poti.

»Nekateri včasih malo pretiravajo, drugi so preveč previdni,« opaža. Poleg tega organizira prevoze pohodnikov, ki jim morda nastane kak žulj, jih ujame slabo vreme ali so avto pustili daleč od kraja sestopa s planinske poti, torej z Jezerskega v Logarsko dolino in obratno.

Klasična glasba v hribih

Beguš je edini slovenski oskrbnik, ki organizira koncerte klasične glasbe v planinski koči, in sicer v koči na Ledinah.

Prihodnjo sezono pa bo organiziral dobrodelno tekmo, s katero bo zbiral denar za obnovo spodnje postaje tovorne žičnice, v katero je poleti udarila strela in so bili zato prisiljeni vso hrano nositi ročno na vrh.

»Koče potrebujejo dogodke, koncerte, prireditve. Čeprav se to mogoče ne sliši najbolj planinsko, to ljudje potrebujejo in imajo radi,« razmišlja. Organizira tudi pohode, njegovo delo pa obsega še pripravo planinske opreme: derez, čelnih svetilk, plezalnih čelad, rokavic.

Kako pa se počuti med prazniki, ko mora delati in gledati druge, kako se zabavajo? »Na to gledam kot na zabavo, saj pridejo samo ljudje, s katerimi se razumem. Včasih tudi znoj priteče, ampak uživam,« opisuje.

Poudarja, da njegova vloga ni samo gostilničar, pač pa je še precej pomembnejša – na voljo mora biti za pogovor. Najverjetneje prav zato z obiskovalci nikoli ni imel težav, saj k njemu ne prihajajo, kot pravi, sitni ljudje.

Vseskozi pa se ravna po načelu: če se nasmeješ, dobiš nasmeh nazaj. Da nima težav s konflikti, pripisuje tudi temu, da koči, v katerih dela, nista tako zelo obljudeni. Letošnja sezona je bila dobra, a slabša od predlanske, zato se tudi z dogodki trudi privabiti čim več ljudi in zaslužiti za vzdrževanje koč.

Rezervacije za koče večinoma niso potrebne, razen za silvestrovo. Ker imajo na Ledinah veliko ležišč, 64, s tem niti ni veliko težav. Orožnova koča, ki je bila do zdaj praviloma odprta tri mesece na leto, pa je lani prav na Begušovo pobudo odprla svoja vrata tudi pozimi, letos pa bo odprta tudi med prihajajočimi šolskimi počitnicami, sicer pa od petka do nedelje in med prazniki.