Tiskane izdaje
Iz ust Matije Goljarja kipijo navdihujoče zgodbe o »naših tamalih«, »krožkarjih«, takih z ambicijami Marka Zuckerberga in onih, ki bi se radi zgolj naučili prodajati, recimo pomaranče. Povedo več kot tisoč visokoletečih besed. Ogrejejo srce, zbudijo in navdušijo um.
To je prijem, ki ga vsestranski Goljar z ekipo mentorjev v svojem Ustvarjalniku udejanja že vrsto let, ko mlade uči podjetništva. Po svoje, na sproščen, zabaven in predvsem praktičen način. Daje jim to, kar manjka formalnemu pouku podjetništva v šolah.
Piramida ...
Princip dela ponazori s piramido v športu. Začne se z množico klubov, gradi skozi selekcije, na vrhu sta reprezentanca in svetovni pokal. »V podjetništvu Ustvarjalnik pokriva dno piramide,« pojasni sogovornik. »Imamo mrežo podjetniških krožkov po vsej Sloveniji, mentorji hodijo na svoje nekdanje šole v lokalnem okolju, da mladim pomagajo narediti prvi podjetniški projekt, za prvi evro zaslužka. Pomagajo jim razumeti proces. Če je treba, nekomu postavijo spletno stran, da bo začel prodajati ogrlice, ki jih izdeluje, če pa nekdo želi, da se mu pomaga postaviti model, da pride do tuje investicije, naredimo to. Potem gredo skozi isti proces. Od malenkosti – prodajajo piškotke, voščilnice – do bolj smelega biznisa.«
In nasuje primere: 17-letnica, nevroznanstvenica, je skupaj z inženirjem-tehnikom naredila ovratnico za pse, ki bere možgansko valovanje in prek mobilne aplikacije opozori, kdaj je pes vznemirjen in lahko napade otroka. Punca je dobila povabilo na Stanford. Ali pa fant, ki je lani kot najmlajši Slovenec za svoj start-up prejel tujo investicijo. Dva meseca pred maturo je s prijatelji naredil brezžično tipkovnico, ki ne potrebuje baterij, ker se polni s pritiskom na tipke, s pomočjo kinetične energije.
... in strelovod
Na drugi strani je množica manjših dosežkov z močnimi zgodbami. Dijakinja, ki je svojemu invalidnemu očetu polepšala življenje s tem, da je »izumila« copate za invalidski voziček. Pa fant, ki je bil velik socialni problem in je želel postati bogat, prebral je vso literaturo o podjetništvu, se sam učil prodajnih veščin – vsak dan je po telefonu virtualno prodajal pomaranče – in na koncu pristal v velikem klicnem centru ter tam podrl vse prodajne rekorde.
»Takih zgodb je ogromno. Mladi imajo toliko potenciala! Težava je v tem, da nimajo strelovoda, ki bi to energijo proaktivno usmeril. Ko si mlad, te zanima veliko stvari, vsega se lotiš, manjka pa ti samodiscipline in vztrajnosti. Če bi vso energijo konsistentno usmerjal v en projekt, bi iz tega nekaj nastalo. Tak strelovod je mentor, pa tudi kolegi, ki delijo iste izkušnje.« Zakaj nagovarja prav srednješolce? Po zelo tehtnem premisleku, pravi sogovornik: Ker so to najbolj formativna leta, ko so možgani kot plastelin, ko si najbolj radoveden, odkriješ kaj novega, najdeš hobi, razmišljaš, kaj boš počel v življenju.
Niso vsi začetniki start-upi
Izraz start-up je neupravičeno postal generični pojem za vsa podjetja na začetku poti. Med njimi obstaja razlika. Start-up je podjetje, ki ima potencial za visoko rast, nima pa še definiranega poslovnega modela. Ponavadi gre za inovativno visokotehnološko podjetje v zagonski fazi, zanj obstajajo trg, priložnost in ambicije za globalno zgodbo, a jih velika večina propade. Tisti, ki ostanejo, pa naredijo na svojem področju pravo revolucijo.
Na drugem koncu spektra je obrtniška delavnica, posel, ki je predvidljiv, ki pokrije neko trenutno potrebo na trgu. Ne obeta globalnega preboja in milijard, ampak solidno preživetje z 2000 evrov na mesec. In ker vsi mladi brezposelni nikoli ne bodo Marki Zuckerbergi (lani je dobilo tuje investicije 44 slovenskih start-upov, po Ajpesu pa imamo 88.000 malih subjektov), jih je treba množično usmerjati v široko zagonsko podjetništvo, ne v start-upe.
Kaj je ključno za uspeh v podjetništvu? Motivacija, ideja, finančni viri ali zgodba v ozadju? Pravzaprav nič od tega, se zasmeji vešči govorec. Marsikaj se da narediti z dobro idejo, brez posebnih zagonskih sredstev, vedeti pa moraš (kar Goljar nenehno ponavlja), da je danes lahko nekaj narediti, teže pa prodati, in da se prodajajo predvsem zgodbe in doživetja.
Štiri nujne lastnosti
»Mentorji sistematično iščejo v svojih krožkarjih štiri lastnosti. Najprej: da je domenski ekspert, pa čeprav na najbolj bizarnem področju, magari največji poznavalec kokic. Druga je mentalna fleksibilnost: da zelo samozavestno zastopa svoja stališča, vendar zna sprejeti nove okoliščine. Tretje, kar ubije veliko podjetniških načrtov, je pomanjkanje pridnosti, delavnosti, samodiscipline. Da nekaj začneš in spelješ do konca. In slednjič: lakota, frustracija. Ni ga zelo uspešnega podjetnika, ki ga k temu ne bi spodbudila frustracija ali socialni problem. Nekaj, kar ga je izvrglo z linije najmanjšega odpora. Veliko je mladih, ki imajo eno, dve od teh lastnosti. Mi iščemo take, ki imajo vsaj tri, z mentorjevo pomočjo osvojijo še manjkajočo in izkoristijo svoje potenciale.«
Ali lahko podjetništvo reši probleme z brezposelnostjo? Po Goljarju je to medijska floskula. Ne more je, ima drugo funkcijo. Ni pričakovati, da bi ljudje, ki so danes teže zaposljivi, preprosto skočili v podjetništvo in začeli odpirati nova delovna mesta. Posameznik, ki premore omenjene lastnosti za podjetnika (ta pač ne bo pristal na zavodu), pa bo lahko ustvaril delovna mesta za druge, če se bo odločil za podjetništvo in začel zaposlovati.
