Tiskane izdaje
Vajenec je beseda, ki se jo morda spomnite iz stare češke risanke Jajo in Pajo z dedkom Bedenkom na čelu. Morda se sliši kot beseda preteklosti, kot jo definira tudi SSKJ: »Do leta 1970 učenec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt.« A pojem vajenca, na katerega se pri nas znova navajamo, je stvar sedanjosti in kliče k posodobitvi slovarske definicije.
Vajeništvo je namreč del sistema srednjega poklicnega izobraževanja, ki so ga v šolskem letu 2017/18 začeli ponovno poskusno izvajati. Gre za triletni program, pri čemer se najmanj polovico izobraževalnega programa izvede kot praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu. V tem študijskem letu program vajeništva izvajajo na sedmih šolah, in sicer za poklice kamnoseka, gastronoma – hotelirja, mizarja in oblikovalca kovin – orodjarja.
Za poklic orodjarja so se odločili tudi trije fantje iz Osrednjeslovenske in Gorenjske regije: Peter Drešar, Luka Slapar in Nejc Tonejc. Obiskujejo prvi letnik na Šolskem centru Škofja Loka, kjer je sicer vpisanih 25, to je približno polovico vseh vajencev, ki so se letos vpisali v ta pilotni program.
Predstavitev podjetij na šolah tudi staršem
»Informacije o novem programu sem dobil na informativnem dnevu. Najprej sem želel vpisati program strojnega tehnika, vendar sem se ob predstavitvi vajeništva, kjer so nam povedali, kakšne so prednosti tega programa, premislil,« je svojo odločitev pojasnil Tržičan Luka. Tudi njegova sošolca sta največ informacij o vajeništvu dobila na informativnih dnevnih, nekaj pa tudi od doma – Petra iz Medvod je s tem programom seznanil oče, ki prav tako dela v tej stroki.
Kot pojasnjuje ravnateljica Srednje šole za strojništvo Mojca Šmelcer, so na tem območju veliko govorili o novem programu, saj je tudi potreba po teh poklicih v podjetjih v okolici velika. »Orodjarji so iskan kader in so tudi dobro plačani, kar je bil tudi eden praktičnih in racionalnih razlogov, da sem se odločil za vajeniški program,« je pojasnil Nejc iz Spodnjega Otoka.
Z leve: Nejc Tonejc, Peter Drešar in Luka Slapar. Foto: Beti Burger
Na šoli so organizirali tudi, da so se podjetja predstavila staršem in dijakom, slednji pa so se tako lahko odločili, s katerim podjetjem bodo sklenili vajeniško pogodbo. »Prepričala me je že predstavitev podjetja, njihov način dela in komunikacija med sodelavci,« je svojo odločitev argumentiral Nejc. Petnajstletni sogovorniki so prvi stik s podjetjem sicer že imeli, veselijo pa se aprila, ko bodo začeli praktično usposabljanje v podjetjih.
V prvem polletju so imeli namreč teoretični del, enkrat na teden pa tudi prakso na šolah. Ta jih – kot pojasnjuje ravnateljica Šmelcerjeva – uvede v praktično usposabljanje pri delodajalcih. V šolskih delavnicah se tako naučijo osnov: varnosti pri delu, odnosa do dela in ročnih spretnosti. »V nadaljevanju pa bodo vso prakso in nekaj teoretičnega pouka imeli pri delodajalcu. Ta jih bo tudi ocenil in to oceno posredoval nam,« razlaga Šmelcerjeva.
Od teorije do realnega delovnega okolja
Učenje v praksi, stik s podjetjem in komunikacija na delovnem mestu so prednosti vajeništva, strnejo mladi sogovorniki. »V tovarni se seznaniš z načinom dela. Tega v šoli ne dobiš. Naučijo te sicer polirati, piliti – osnov, v podjetju pa imaš vpogled v dejanski delovni proces: vidiš, kako in kaj boš delal kasneje,« ugotavlja Nejc, ki pravi, da je človek dejanj in ne teorije. Pozivajo tiste, ki še ne vedo, kam se vpisati v srednjo šolo, da premislijo tudi o tem programu, predvsem če si želijo več prakse in hitro, učinkovito učenje. »Delali bodo v realnem delovnem okolju z realnimi izdelki,« doda še ravnateljica. Prav tako pa vajenci prejemajo mesečno denarno nagrado, zaprosijo lahko tudi za kadrovske štipendije oziroma za sredstva, namenjena deficitarnim poklicem.
Vajeništvo kot vzgoja delavca
»Taka izvedba izobraževanja obrtnih poklicev je edina prava pot za obe strani,« meni Andrej Vencelj, direktor družinskega mizarskega podjetja iz Šentvida pri Stični. Vajeništvo vidi kot odlično priložnost tako za dijake in študente pri iskanju zaposlitve kot za delodajalce pri iskanju novih kadrov: »Lani smo zaposlili študenta in dijaka, ki sta se praktično usposabljala v našem podjetju.« Prednost Vencelj vidi tudi v tem, da so socialni stiki v kolektivu zrelejši kot v šoli, zato vajeništvo predstavlja tudi vzgojo, ki temelji na vrednotah dela. Najbolj pomemben pa je stik s podjetjem in kolektivom.
Vajenci imajo v podjetju tudi mentorja, ki jih uči, spremlja in usmerja pri njihovem izobraževanju. Izidor Tomazini je kot vodja proizvodnje v domžalskem Mlinostroju zaposlen deset let in je bil do zdaj mentor 50 praktikantom, letos pa je po novem programu mentor tudi štirim vajencem. »Moja naloga je, da jih s pomočjo mojstrov naučimo samostojnega dela, saj v šoli tega ne morejo dobiti. Tako tudi mi pridobivamo in pomlajujemo kader.« Pojasnjuje, da je štirinajstdnevna praksa premalo, da bi tudi delodajalec lahko dobro prepoznal potencialnega zaposlenega, ponavadi so dijakom in študentom, ki so se izkazali, ponudili počitniško študentsko delo.
Po končanem programu brez obveznosti
Konkurenčna prednost vajencev je v primerjavi z drugimi na trgu dela velika, obstaja možnost, da se v podjetju tudi zaposlijo, a ta obveza ni ne na strani vajencev kakor tudi ne podjetij. Vajenec Peter podjetje, s katerim je sklenil vajeniško pogodbo, vidi samo kot prehodno stopnico do podjetja, kjer bo zaposlen. Tudi njegov sošolec Luka ni razmišljal, da bi v podjetju ostal tudi po končanem triletnem izobraževanju. Nejc pravi, da bo to možnost – če jo bo s pridnostjo in zaupanjem pri delodajalcu dobil, tudi izkoristil.
Mentor Tomazini kot slabost vajeništva prepoznava prav to, da dijak do podjetja nima nobene obveze oziroma odgovornosti. »Že v času šolanja lahko kadarkoli prekine pogodbo in zapusti podjetje. To znanje, ki ga dijaki pridobijo v času šolanja, jim pomaga vse življenje, saj nad njimi vedno bdi mentor.« Po njegovem tu nastane problem, saj je vložek podjetja v vajenca velik – med drugim tudi z denarno nagrado – velika pa je tudi negotovost. Hkrati pa lahko vajeništvo razumemo kot izkoriščanje mlade delovne sile, na kar so že v času sprejetja zakona opozarjale študentske in druge organizacije.
Andrej Vencelj meni, da ima vajeništvo slabšalni prizvok in stigmo manjvrednosti. A ugotavlja, da praktično znanje mladih, ki se izobražujejo v raznih programih in vstopijo v delovno razmerje z 21. letom, ni bistveno nadgrajeno. Manjka jim tudi motivacij in vztrajnosti, ki pa so precej pogojene z osebnostjo in vzgojo.
