Tiskane izdaje
Bistvo franšizinga najbolje ujame opis, da je to »posel na ključ«. Ko ga gledamo s stališča delojemalca, je to »posel, v katerem dela zase, vendar ne sam«. Franšizing je zanj lahko tržna niša za (novo ali bolj ambiciozno) zaposlitev. Strokovnjak s tega področja Dušan Žerak vidi v njem izjemen razvojni potencial, in to za oba partnerja v franšizi.
Žerak, lastnik in direktor svetovalne družbe FranAdria, pomaga pri vzpostavljanju franšiznega poslovanja in iskanju bodočih partnerjev na območju regije in EU. Dve petini svetovanja odpade na pomoč pri nakupu franšize. Na portalu FranAdria.si objavljajo franšize, ki iščejo partnerje v Sloveniji.
Med njimi je, pove Žerak, precej več slovenskih, saj je za tujce slovenski trg pogosto premajhen, kupna moč prešibka, in partnerje raje poiščejo na Češkem, Slovaškem, v baltskih državah. Na seznamu FranAdrie išče franšizne partnerje za območje Slovenije 20 franšiz, omenimo naj Cukrček, Tacos, Normo, Juicebox, Odejo, HOT'HORS, Proteini.si, Optiprint ...
Manj tvegan posel
Obstajajo sicer različne investicijske kategorije: največje in najdražje franšize zahtevajo vložke od 500.000 do nekaj milijonov evrov (npr. McDonalds, Burgerking), srednje segajo od 50.000 do 500.000, tudi vanjo investirajo v glavnem podjetja, nas pa zanima tretja kategorija z investicijami med nič in 50.000 evri, namenjena samozaposlenim. Franšizor tu pričakuje partnerja, ki ne bo le nekaj investiral, ampak bo v podjetju tudi zaposlen, sam ali z družinskimi člani.
»Po naših izkušnjah se za nakup franšize ne odločajo le brezposelni, ampak tudi zaposleni, ki so mogoče po dolgih letih zbrali pogum in prisluhnili svoji podjetniški žilici. Odločitev za samostojno pot namreč ni lahka, je tvegana, zahteva tudi dobro poznavanje samega sebe, da veš, ali boš kos nalogi, ali boš prepoznal priložnost,« pravi Žerak.
V nasprotju s tem samozaposlitveni franšizing ponuja večjo varnost, saj je naložba v posel, ki je preizkušen – morda na drugem območju –, v katerem novinca nenehno spremlja in usmerja nekdo z izkušnjami, ki pozna tudi vse pasti, ki je že uspešen in mu je v interesu, da se uspeh ponavlja in franšiza širi. Še preden podpiše franšizno pogodbo, naredi študijo izvedljivosti, analizo trga, finančno projekcijo.
Cena franšize
Samozaposlitvene franšize najdemo v storitvenih dejavnostih, v dejavnosti prehrane in gostinstva in v trgovini. Med seboj se razlikujejo po vsebini »paketa« pa tudi po ceni franšize oziroma pristopnini. To plača franšizojemalec praviloma v enkratnem znesku ob podpisu pogodbe, nato pa vsak mesec plačuje še pogodbeno določeni strošek za režijske (ali menedžerske) storitve franšizorja (tantieme). Tudi ta je različen glede na dejavnost, znaša pa od nič do 20 odstotkov bruto prihodkov.
Celotna naložba pa je še nekoliko večja od cene franšize. Franšizojemalec poleg vsote za pristopnino potrebuje še kapital za poslovanje do tako imenovane točke preloma, ko prihodki presežejo odhodke. To je pri samozaposlitvenih franšizah okoli tri do šest mesecev, denar pa je potreben na primer za najemnino za poslovni prostor, za plače, za režijske stroške itn. Dušan Žerak opozarja, da se mnogi jemalci franšize uštejejo ravno pri tem; zberejo denar za pristopnino, zmanjka pa jim za plače in druge stroške.
Pomoč pri financiranju
Gremo iskat franšizo šele, ko smo prihranili potreben kupček denarja, ali obstajajo tudi drugi viri financiranja? V Sloveniji ni posebnih javnih razpisov za investiranje v franšizo, država daje prednost »drugim, preizkušenim oblikam podjetništva«. Na Hrvaškem so pred tremi leti izvedli projekt, v katerem so razdelili za nakup franšiz 400.000 evrov nepovratnih sredstev, sofinanciran je bil nakup 20 franšiz, pripravljajo pa tudi nove tovrstne projekte, ki bodo omogočili povečevanje konkurenčnosti in samozaposlitev. Kot pravi sogovornik, vse te franšize še vedno poslujejo.
Nič bolj zagrete niso slovenske banke. Prosilce enačijo z drugimi podjetniki in niso pripravljene znižati stopnje tveganja. Vzrok naj bi tičal tudi v slabem poznavanju franšizinga in možnosti, ki jih ponuja. Izjema so nekatere tuje banke, ki prenašajo izkušnje iz matic v tujini in tudi v Sloveniji prepoznavajo to vrsto posla kot manj tvegano, in zato dajejo kredite po vsaj malenkost boljših pogojih. Sicer pa na primer v Nemčiji lahko dobiš posojilo za nakup franšize ob zgolj 25-odstotnem lastnem vložku (pri nas moraš imeti polovico lastnega kapitala).
Kaj pa franšizor?
»Seveda, tudi dajalec franšize pomaga. Po naših podatkih ima slovenska družina za ta namen v povprečju na voljo 20.000–30.000 evrov, kar je za večino tujih franšiz oziroma za franšize v gostinstvu in trgovini premalo. Če jim franšizorji ne bi šli tudi v tem pogledu na roke, mnogih franšiz preprosto ne bi bilo. Pomagajo jim bodisi tako, da jim dajo na lizing opremo ali prvo polnjenje trgovine na 60 mesečnih obrokov. Družina ima nato visoke dolgove, a če pridno dela, jih lahko odplačuje.«
Franšizne pogodbe se sklepajo na pet do deset let. Če pa iz katerega koli razloga poslovanje ne gre po načrtih, če se v poslu zalomi, sledi scenarij, ki ga natančno opredeljuje vsaka franšizna pogodba: franšizodajalec vzame nazaj vso opremo in zaloge neprodanega blaga. Če je bila kriva neustrezna lokacija, poskusi z istim ali drugim franšizojemalcem prestaviti poslovanje drugam, če to ni rešitev, se posel zapre. Franšizojemalec izgubi svoj vložek, franšizodajalec pa posel. »Poudariti pa je treba, da franšizodajalci naredijo vse, kar je v njihovi moči, da se to ne zgodi. Zato se v resnici zapre zelo malo franšiz, v Ljubljani vem le za kake tri, štiri primere.«
Zaslužek
Samozaposlitvene franšize ne prinašajo ravno bajnih dobičkov (nekoliko odstopajo storitve). Pri investicijah med 15.000 in 20.000 evri, ki so najpogostejše, je matematika preprosta. Franšizodajalec ne bo ponudil posla, če jemalcu franšize ne bo omogočil vsaj dobre plače. Ve, da je to za podjetnika motivacija, »če ne bo mogel poravnati položnic, bo zadeva propadla«.
Sicer pa je donosnost odvisna od dejavnosti: pri kavarnicah se povrne bolj pozno, v sedmih, osmih letih. Pri storitvenih je to hitreje, v zlatih časih se je lahko že v letu dni, zdaj v treh, trgovinska dejavnost pa v treh do petih letih. »Lahko,« poudari Žerak, »ni pa zagotovila.«
Angel varuh in bič božji
Razlika med franšizo in licenco je, da franšizodajalec živi in diha s svojim partnerjem. Nadzor je angel varuh in bič božji, se pošali Žerak. Franšizor nadzira izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in uresničevanje poslovnega načrta, njegove prihodkovne in odhodkovne strani.
Posebej pozoren je pri odhodkih (pogosto potrebuje franšizojemalec soglasje za večje nakupe, tudi za lizing), saj praksa kaže, da se mnogi po tem, ko jim posel steče, prehitro sprostijo, si na primer privoščijo nov drag avtomobil. Dušan Žerak: »Prihodki so, za marsikoga prvič v življenju, povezani z obsegom dela. Če dela dvojno, zasluži dvojno. Ne sme pa vseh sredstev porabiti. Vsaj dva primera iz Ljubljane poznam, ki sta padla ne zato, ker bi slabo delala, ampak ker sta preveč zapravljala. In bila preslabo nadzirana.«
Nadzor ni namenjen samo lovljenju potratnežev, ampak predvsem neprestani podpori franšizojemalcu. To so mesečni obiski, spremljanje skozi informacijski sistem in poročila, njihovi cilji so motiviranje, krepitev poslovnega odnosa, reševanje morebitnih problemov, sprotna odprava napak itn.
