Tiskane izdaje
Če kdo, je Mariborčanka Manica Sancin prototip organizatorja socialne mreže. Gospa z neizmerno življenjsko energijo se je v študentske klopi zasebnega izobraževalnega zavoda Doba, ki je pred desetletjem ponudil ta izobraževalni program, usedla šele kot upokojenka. Iz sedemdestih let prejšnjega stoletja je imela v žepu diplomo iz kemijske tehnologije in magisterij iz varstva okolja, na poklicni poti je obredla Metalno, Tam in Hidromontažo (ki so končali v stečaju), projektno je delala na mariborski kemijski fakulteti. Upokojila se je, brž ko je izpolnila pogoje za to.
Človek je rojen zato, da dela
Tretje življenjsko obdobje je bilo za Manico Sancin najbolj dinamično. »Na začetku mi je bilo v penziji lepo, a sem hitro ugotovila, da pasivno ždenje doma ni dobro, vodi v depresijo. Človek je pač rojen zato, da dela! Rekla sem si: tako ne gre naprej, in se našla kot prostovoljka na Centru za pomoč na domu. Za pomivanje posode in brisanje prahu nisem, sem jim dala takoj vedeti, lahko pa sem družabnica.«
Večini ljudi se očitno ne sanja, kaj pomeni tako delo, saj so jo spraševali, koliko ji zanj plačajo. »Halo? Še potnih stroškov ne dobim povrnjenih.« Tako pač je v prostovoljstvu. Opravila je še šolanje za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Ko je to postalo rutina, se je vključila še v likovno delavnico.
Pri šestdesetih se ji je odprl nov svet. »Kot kemik nisem obvladala posebnih socialnih veščin, razen izkustvenih. Na Dobi so mi ponudili brezplačen študij v novem programu Organizator socialne mreže. Sprejela sem izziv. Če mi ne bi šlo, bi pač odnehala. Mlade kolegice, maturantke, so me debelo gledale, češ, če boste vi diplomirali, bomo pa tudi me. A mnoge niso. Mene pa je bodica samo dodatno motivirala. Študij sem končala v roku. Sin pa se je pošalil: mama, več ko imaš šol, manj denarja imamo ...« Vložila je veliko truda in vztrajnosti, študirala, ko se je danilo, nato poskrbela za sina invalida, popoldne obiskovala predavanja.
Sociali ne moreš
Omenjeni študijski program ji je pomagal pridobiti nove kompetence, potrebne pri prostovoljstvu, naučil jo je novih tehnik, kako pristopiti ljudem. »Kemijo je težko prodajati sociali, razen, če bi predavala o čistilnih sredstvih,« hudomušno pripomni. Specializirala se je za problematiko starejših. Zdaj jih bolje razume. Pred tem ni vedela nič o nasilju nad njimi – fizičnem, psihičnem, materialnem. Zdaj ve in se zna odzvati mirno in pomirjujoče. Izboljšal se ji je kratkoročni spomin, rešila se je treme pred nastopanjem, osvojila nove računalniške programe, se navadila timskega dela, vodenja in motiviranja sodelavcev, skupine.
Za diplomo je, za razliko od onih, ki so vsebino napaberkovali iz literature, izvedla anketo med starejšimi od 65 let. Presenetilo jo je, da so vprašanja o njihovih potrebah in željah ostala večinoma neodgovorjena, »kot bi jim nekdo zaprl usta«. Sklep je bil na dlani: »To je povojna generacija baby boom, navajena, da od sindikata dobi ozimnico, stanovanje, dopust, izlete, samo da ali ne ji je bilo treba reči.« Kar je bilo Manici povsem tuje, največji kompliment pa pripomba nekega sogovornika, da ona pač ni ortodoksna ženska. V tej maniri je vedno občudovala svoje znance, starostnike, ki jih, ne glede na leta, v življenju zanima prav vse, ki se lotijo od proučevanja znanosti do slikanja, pisanja pesmi, telovadbe, joge ... Polna je navdihujočih zgodb o njihovih podvigih.
Sanje o vrtu za starejše
Iz želje obarvati življenje v poznih letih z novo vsebino, mu dati nov smisel, nov zagon – namesto nenehnega tarnanja in razmišljanja o bolezni in nemoči –, je v Maničini glavi vzklila podjetniška ideja, ki ji je pot tlakovala prav diploma iz organizacije socialne mreže. »Sanjam o tem, da bi ustanovila vrt(ec) za stare ljudi po vzoru otroških vrtcev. Dnevno varstvo za tiste, ki dopoldnevov ne morejo preživljati sami. Tam se ne bi samo gledali in pomenkovali, ampak bi jim ponudila razne igre, risanje, petje, telovadbo in še marsikaj. Rada bi jih naučila, da so solidarni, da so prostovoljci, da se posvečajo drug drugemu.
Ne dvomimo, da bo, vztrajna kot je, še poskušala. Ob tem je ves čas polno zaposlena: v Dnevnem centru aktivnosti obiskuje tečaj španščine, joge, računalništva, literarno delavnico. Jeseni bi rada v mestni četrti uvedla vadbo za diabetike. »Dobro je, da migajo, ker potem porabijo manj zdravil, manj je stranskih učinkov in manj stroškov. Imam prostor in termin, še zloženka mora iziti.« Kdo bi rekel, da je gospa julija dopolnila 69 let.
