Priložnosti se pojavijo, če jih iščeš

Je človek, ki si vselej zastavlja cilje. Najraje si začrta takšnega, ki je na tako visoki stopnici, da pravzaprav še ne ve, kako jo bo dosegla. »To me žene naprej,« je priznala 30-letna doktorica inženirskih znanosti Janja Avbelj, ki je zaposlena v vesoljski industriji. Po diplomi na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani se je podala na doktorat v Nemčijo. Naziv je pridobila na Tehniški univerzi v Münchnu. Med študijem je opravljala raziskave še na Nemški vesoljski agenciji, na kateri je pozneje delala kot raziskovalka. Letošnjo jesen pa se je odločila za nov izziv – zaposlila se je pri Evropski organizaciji za uporabo meteoroloških satelitov (EUMETSAT). Sateliti, orbite in daljinsko zaznavanje so del njenega vsakdana.

Priložnosti ne padajo z neba

Že v prvih letih študija je vedela, da si želi pot nadaljevati v znanosti. Po opravljenih izpitih na ljubljanski fakulteti je hotela še nova znanja, zato se je podala na izmenjavo na Tehniško univerzo v München. Ni si mislila, da bo v Nemčiji tudi ostala. »Slovenski profesorji so me pri tem podpirali in me spodbujali, naj poskusim,« se je spominjala.

Eden od predavateljev, ki jim je prisluhnila med izmenjavo, je bil tudi vodja inštituta na Nemški vesoljski agenciji. »Kar naravnost sem ga vprašala, ali ima prosto mesto za doktorskega študenta. Ni ga imel, vendar me je spodbudil, naj se vseeno prijavim – na lastno pobudo,« je opisala, kako si je odprla vrata. »Priložnosti se pojavijo, če jih iščemo. Ne padajo kar tako z neba. Če že, običajno ne tiste, ki si jih najbolj želimo,« je opozorila.

Verjame, da je samoiniciativnost ključnega pomena. »Predvsem je treba kakovostno opravljati svoje študijske obveznosti. Pa veliko komunicirati, spraševati, pokazati zanimanje. Pričakovati, da bo profesor vsakemu študentu pojasnil, kakšne so njegove možnosti, je zaman, saj nima časa za to,« je še dodala. Utiranje poti k novim izzivom je primerjala s potjo, ki jo ima pred sabo otrok, ko se uči hoditi: »Če nehaš vstajati, nimaš več možnosti, da bi se razvijal naprej.«

Kako si je zagotovila službo pri Nemški vesoljski agenciji? Čakal jo je enourni pogovor, kratka predstavitev dela in lastnih raziskav, postregla je z življenjepisom in motivacijskim pismom. V tej raziskovalni instituciji, ki projekte, zrele za razvoj, posreduje industriji, je delala šest let. Bila je tudi gostujoča predavateljica, mentorica za seminarske in magistrske naloge. Po doktoratu se je med drugim ukvarjala z razvojem metod za obdelavo posnetkov hiperspektralne kamere, ki jo bodo namestili na mednarodno vesoljsko postajo. Sistem kamer za zajemanje podatkov o prometu pri dogodkih velikega obsega in katastrofah je upravljala in testirala v laboratoriju in letalu oziroma helikopterju.

Ne želi si še udobja

Čeprav je bila z delom na Nemški vesoljski agenciji zadovoljna, se je letos odločila za nov korak. »Zavedala sem se, da moram nekaj spremeniti, če hočem hitreje izpopolnjevati svoje znanje. Nisem še v letih, ko bi si želela 'udobja',« je razmišljala Janja Avbelj in poslala prijavo na delovno mesto v EUMETSAT, medvladno organizacijo – v njej dela približno 700 ljudi –, katere namen je opazovanje vremena, podnebja in okolja iz vesolja.

Uspešno je prestala vsa sita izbora in razgovor, ki je trajal ves dan. Delovno mesto si je zagotovila v dveletnem programu, imenovanem Early Career, v katerem so zaposlene štiri osebe, vsaka na svojem področju. »Želim se naučiti največ, hkrati pa v program prinesti tudi svoje ideje,« si želi pustiti vtis Ljubljančanka, ki ji delodajalec – enako kot drugim zaposlenim – omogoča številna izobraževanja in razvoj karierne poti.

Ukvarja se z navigacijo in registracijo satelitskih posnetkov. »Navigacija posnetkov opisuje zvezo in natančnost med vsako slikovno točko (pikslom), ki jo zajame instrument na satelitu, ter pripadajočo površino na Zemlji. Registracija posnetkov pa poskrbi, da se vse slikovne točke poravnajo s koordinatno mrežo. To omogoča, denimo, merjenje razdalj, prekrivanje in primerjavo posnetkov, zajetih ob različnem času z različnimi instrumenti,« je poenostavljeno opisala svoje delo.

Najbolj jo veseli, da s svojimi službenimi obveznostmi vseskozi pomembno prispeva k družbi in okolju, v katerem živi, ter razvija stvari, ki se bodo uporabljale v prihodnosti. Kam jo bo pot vodila naprej, še ne ve, vsekakor pa bo predse postavljala nove stopnice.