Raziskujte, kaj vam je všeč

Tik pred informativnimi dnevi, na katerih naj bi mladi dobili še zadnje odgovore o možnostih in priložnostih, ki jih prinaša študij na posamezni fakulteti, si mnogi še razbijajo glavo: kam se sploh vpisati? Kaj, če me zanima preveč stvari?

Enotnega odgovora, na vprašanje, na katerega v teh dneh odgovarjajo tudi mnogi kadroviki, podjetniki, svetovalci, ni, se je pokazalo tudi na okrogli mizi v okviru Informative – gostje so poskušali odgovoriti na vprašanje, ali je ljubezen do študija dovolj za uspešno poklicno delo.

Iztočnic za razmislek je bilo več kot dovolj, kot se je izkristaliziralo, je odgovor na izhodiščno vprašanje 'ne'. Dejstvo je, da obstajajo študijske smeri, ki izobražujejo za poklice, ki izginjajo. »Ni odgovorno, da nekaj študiraš in se ob tem zapiraš med štiri stene, ne razmišljaš o prihodnosti. Ko končaš, pa naletiš na steno,« smo lahko slišali.

Podjetnik Matej Zalar, psihologinja Maša Vidmar, kadrovica v Plastiki Skaza Barbara Kitek, Ksenija Špiler Božič, ki se ukvarja s svetovanjem v podjetjih, Rok Capuder, nekdanji profesor tehnike, ki je ustanovil mladinski tehnološko-raziskovalni center, Zavod 404 – vsi so poudarili, da jih je v življenju zanimalo veliko reči, mnogi od njih so že tudi zamenjali kariero.

Debato bi lahko strnili v nekaj besed: vsak mora najti svojo pot, težava pri tem pa je, da v preteklosti to ni bila ena od vrednosti v naši družbi; izobraževalni sistem je (bil) narejen tako, da smo iz njega izšli vsi enaki.

»Pa potem naj najde vsak svojo pot!« so kritizirali govorci in dejali, da je odlično, če nekoga zanima več stvari, saj se tako ali tako moramo vse življenje učiti, in to bo v prihodnje še bolj pomembno.

Kot pripovedujejo v nekaterih uspešnih globalnih podjetjih, nadrejeni spodbujajo zaposlene, da menjajo svoje kariere; če nekdo leta in leta ostane na enakem delovnem mestu, se temu – če drugega ne – čudijo.

Ustvarjalni smo v poklicu, ki nas res zanima

Kot je poudarila Ksenija Špiler Božič, bi učni proces moral biti kreativen, v mladih bi moral vzbuditi radovednost, v šoli bi se morali naučiti, kako iskati znanje, biti odgovoren. Z več praktičnega dela bi imeli možnost preizkusiti več stvari in tako bi lažje spoznali, kaj jih v resnici zanima.

In to je najpomembnejše, sta izpostavila Barbara Kitek in Rok Capuder – da se ukvarjamo s poklicem, v katerem res uživamo, je naša strast. Tako si kreativen in inovativen, če pa se za nek študij odločimo samo zato, ker računamo na dobro plačo, bomo ob delu predvsem trpeli.

»Čim prej nehajte razmišljati na ta način,« je opozoril Capuder in izpostavil pomen kompetenc. Bolj kot smer študija je pomembno, da osvojimo čim več kompetenc, to je tisto, kar bo v prihodnje ločevalo posameznike na trgu dela, kaže pa se že danes.

Sabina Žnidaršič Žagar iz Kariernih centrov v Ljubljani se je strinjala: »Če boste imeli samo znanja, ki so zapisana v vaši diplomi, bo to premalo, hkrati pa se zavedajte, da obvladate veliko več stvari, kot jih je mogoče zapisati v diplomo,« je merila tudi na neformalno pridobljene veščine. »Izkušnje so tiste, ki prepričajo delodajalca,« je poudaril Matej Zalar, da je med študijem treba nabirati izkušnje, ki tudi niso nujno povezane z delom.

A ob vsem tem se je na koncu še vedno treba odločiti za eno fakulteto ... »Če ne veš, kaj bi, izberi čim bolj splošno smer, ob tem pa sodeluj pri čim več projektih. Tako se testiraš, kaj ti je všeč,« je bila bolj konkretna Ksenija Špiler Božič in ob tem poudarila, da včasih življenje jemljemo preveč resno.

Ampak: ne smemo niti tako hitro obupati – ko se nečesa lotimo, je treba zadevo tudi dokončati, je opozorila. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, je poudarila Vlasta Ploštajner, da bomo na koncu pri svojem delu lahko uspešni samo, če bomo trdo delali. Za nikogar ni mogoče reči, da mu je uspelo samo od sebe.

Med strastjo, talentom in potrebami

Edita Krajnović iz podjetja Mediade, ena od treh soustanoviteljev projekta Inženirji bomo, ki mlade navdušuje za ustvarjalnost v tehničnih poklicih ter inovativnost, poudarja, da strast do nekega poklica ni nujno dovolj za uspešno kariero. »Če je nekdo denimo navdušen nad igranjem violine, a ga drugi obzirno prosijo, naj raje zapre vrata, ko igra, ne more postati pianist,« je povedala.

Ugotoviti moramo torej, v čem smo res dobri, hitri, kaj naredimo bolje od drugih, pri tem pa moramo biti tudi samokritični. Če lahko samo vsak zase ve, kaj je njegova resnična strast, mu pri ugotavljanju talentov lahko pomaga tudi okolica, pravi Krajnovićeva. Tretji element, na katerega po njenih besedah preveč pogosto pozabljamo, ko se odločamo za poklic, pa je, kaj okolje potrebuje, za kaj bomo lahko dobili plačilo. »Ne pomaga, če še tako z žarom in odlično igramo violino, če violinista nihče ne potrebuje,« je ilustrirala.

In jih svari: »Največ bomo naredili za svoje otroke, če si bomo priznali, da vemo premalo. Smo prva družba v civilizaciji, ko se starejši morajo učiti od mlajših, logika, da samo zato, ker smo starejši, vemo bolje, ne drži. Mladine ne usmerjajmo v to, kar se nam je zdelo logično in prav v našem življenju. Živimo v četrti industrijski revoluciji in stvari se spreminjajo, delo in delovna mesta pa z njimi. To, kar mislite, da je danes varno, se bo razblinilo kot milni mehurček.«

Družboslovna znanja laže dodajamo kot naravoslovna

Nikakor ni dovolj, da otroci samo hodijo v šolo, početi morajo tudi druge stvari, se ukvarjati s športom, obiskovati krožke, svetuje Krajnovićeva in dodaja, da glede na spremembe, ki se dogajajo in jih ne moremo predvideti, izbira šole ni odločilnega pomena za kariero.

»A če ima mlad človek kanček veselja in je uspešen v naravoslovju, tehniki, matematiki, fiziki – usmerite ga tja,« svetuje sogovornica in dodaja, da je tehničnim znanjem lažje kasneje dodajati na primer ekonomijo in podjetništvo kot obratno.

»Resda se poklici dinamično spreminjajo, izrazito pa rastejo potrebe po inženirjih in inženirkah,« mlade pa v te poklice lahko usmerjamo samo s tem, da jim damo vpogled vanje. Tega se čedalje bolj zavedajo tudi v šolah, ki tako čedalje pogosteje izkoriščajo priložnost, ki jo ponujajo projekti, kot je na primer Zavodu 404, kjer srednješolci, za zdaj predvsem z območja Ljubljane lahko v popoldanskem času pod vodstvom mentorjev razvijajo svoje projekte.

Več kot deset gimnazij iz vse države, ki niso strogo tehniško usmerjene, pa sodeluje v projektu Inženirji bomo, v okviru katerega dijaki spoznavajo karierne priložnosti na področju tehničnih in naravoslovnih poklicev ter kompetence, ki so pomembne za poklicni uspeh. To so: radovednost, ustvarjalnost, pogum, samoiniciativnost, timsko delo ...

»Razumljivo in s konkretnimi primeri jim prikažemo, zakaj je treba imeti pogum za raziskovanje, pa tudi za to, da izstopaš – kako si boš sicer med 300 kandidati za neko delovno mesto priboril priložnost?,« pojasnjuje Krajnovićeva.

Za gospodarstvo in razvoj družbe je pomembno, poudarjata soustanovitelja projekta, Janez Bešter s Fakultete za elektrotehniko in Anton Petrič iz podjetja Cisco, da se za inženirske poklice odločajo nadarjeni mladi, saj inovacije in razvoj ustvarjajo dodano vrednost. Poudarek je tudi na uravnoteženosti sogovornikov – inženirstvo ni le poklic za fante.