S pikapolonicami v svet podjetništva

Da lahko najdemo ideje za podjetniški projekt vsepovsod, dokazuje podjetje KLE-MEN s projektom Dotifly, s katerim želijo prispevati k ohranitvi slovenske sedempike pikapolonice.

Trije inovativni mladi podjetniki iz okolice Celja, Nina Štarkel, Anže Umek in Klemen Kovač, svojo poslovno idejo gradijo na ohranjanju ogrožene avtohtone sedempike pikapolonice. Ideja za vzrejo se je pred letom dni porodila Štarklovi, diplomirani biologinji in inženirki naravovarstva.

Najprej so razmišljali o gojenju pikapolonic za ekološke kmetovalce, a se je izkazalo, da nimajo tako velike škode zaradi listnih uši, da bi zaradi tega dodatno kupovali pikapolonice.

»Na enem od seminarjev podjetniške šole, ki sem se je udeležila, smo z mentorji in ostalimi udeleženci prišli na idejo, da bi bile lahko pikapolonice prvi hišni ljubljenček za otroke, saj zahtevajo manj skrbi in pozornosti, kot recimo pes ali mačka, in bi lahko otroci sami skrbeli zanje, hkrati pa bi se učili o pomenu ohranjanja slovenske pikapolonice,« pripoveduje Štarklova.

V Evropi sicer obstaja nekaj velikih podjetij, ki načrtno gojijo pikapolonice za potrebe kmetijstva, vendar je težko dobiti podatke o vzreji, zato so morali pri Dotiflyju naštudirati svoj sistem, ki ga še vedno poskušajo optimizirati in modernizirati.

»Za zdaj imamo v domači garaži improviziran velik terarij, v katerem so odrasle pikapolonice ločene od ličink; posebej gojimo tudi primerne rastline in listne uši, ki so glavna hrana pikapolonicam,« pravi Štarklova.

Terarij s pikapolonicami kot unikatno darilo

Začetno populacijo spomladi in jeseni odvzemajo iz narave, z njo pa dobijo nove živali, ki jih potem prodajajo strankam. Ker jim je glavni cilj namnoževanje, jih iz narave ne želijo odvzeti veliko. Ko bodo imeli presežke pri prodaji, bodo živali tudi sami spuščali v naravo. Čeprav so pikapolonice sezonski organizmi, je po besedah Štarklove z njimi vse leto veliko dela. Največ ga je sicer spomladi, ko se množijo in rastejo, saj takrat potrebujejo veliko hrane, pozimi pa je treba poskrbeti, da ne propade hrana, da se obnavljajo kolonije uši in da pikapolonice prezimijo.

»Kakih 70 odstotkov naših strank se za nakup odloči, ker želijo prispevati k ohranitvi slovenske sedempike pikapolonice, ostalim pa se zdi zanimiva ideja o hišnem ljubljenčku,« pravi Štarklova in ugotavlja, da so starši bolj navdušeni nad pikapolonicami kot otroci. Vedno več naročil je za pisarne in za darila.

V osnovnem paketu imajo majhen terarij s kamenčki in rastlino, ki služi kot ekosistem za pikapolonice, pet živalic in hrano za mesec dni. Glavna ideja je, da se po dveh ali treh mesecih pikapolonice izpusti v naravo, lahko pa jih imajo tudi dalj časa, recimo čez zimo. Vendar je treba vedeti, da je povprečna življenjska doba rdeče-črne živalice osem mesecev in da tega morda ne bodo preživele.

Od ideje do motivacije za izvedbo

Ker so v tem poslu še začetniki, imajo omejene zaloge, ki ne dohajajo povpraševanja. Lani so bili na Mednarodni obrtni sejem MOS povabljeni kot podjetni talent in spoznali veliko morebitnih poslovnih partnerjev, dobili veliko novih idej in predvsem zelo veliko novih strank. In kot pravi Štarklova, so zaradi tega lažje zakorakali na podjetniško pot.

Foto: Arhiv Nine Štarkel

Pred tremi leti si ni predstavljala, da bo kdaj podjetnica, saj nikoli ni razmišljala o tem. Ker pa po končanem študiju nekaj časa ni dobila službe, se je udeležila podjetniške šole, kjer je zrasla ideja o gojenju pikapolonic.

»Na začetku podjetniške šole sem bila sama z idejo o tem, kako bi jo izpeljala, vendar nisem imela motivacije. Potem sem na enem od seminarjev spoznala Anžeta Umka, ki me je podprl, sodelovati je začel še moj fant Klemen in tako smo začeli,« je opisala začetke Dotiflyja.

Kljub temu da ima zdaj s fantom redno službo, Anže, ki je sicer še študent, pa se ukvarja še z drugimi stvarmi, niso opustili ideje o podjetništvu. Dolgoročno se želijo preživljati z lastnim podjetjem.

»Razmišljamo o razširitvi ponudbe, morda s kakšnim drugim nezahtevnim organizmom, na primer metulji, kresničkami, mravljami. Anže, ki je programer, izdeluje igro s tematiko pikapolonic. Tako bi se verjetno dalo preživeti, je pa vprašanje, koliko ljudi bi lahko živelo od tega,« razmišlja Nina in si želi sodelovanja z vrtci in šolami. Tam bi postavili večje terarije, kjer bi lahko otrokom prikazali razvoj od jajčeca do odrasle žuželke.

Pomoč podjetniške šole

»V podjetniški šoli sem se naučila veliko stvari, vendar te nobena šola ne more pripraviti na resnično podjetništvo. Dobiš pa dovolj smernic, da znaš drugače razmišljati in se znaš spopasti z določenimi problemi in ovirami, ki jih prej ne bi znal prebroditi,« pravi Nina.

Mladim z zanimivimi in nenavadnimi idejami svetuje, naj se vključijo v podjetniške šole in centre, kjer bodo spoznali enako misleče ljudi, ki jih bodo podpirali in razumeli. Naj jih ne bo strah spraševati, govoriti in razmišljati s svojo glavo, tudi če imajo še tako nenavadne ideje.

»Povezati se je treba z nekom, ker posameznik sam težko kaj naredi. Če bo treba iskati nekaj let prave ljudi, naj traja nekaj let, ampak naj najdejo nekoga, ki jim bo pomagal in z njimi delil strast in zgodbo podjetja,« pravi Štarklova.