Tiskane izdaje
Grega Vezjak iz Bilj pri Novi Gorici je ravno te dni prejel obvestilo iz ameriškega Louisvilla v zvezni državi Kentucky, da se je njegov predlog za Tri Ân, spominsko obeležje ameriškim in vietnamskim žrtvam vojne v Vietnamu, uvrstil med tri najboljše, končna odločitev o tem, čigav projekt bodo na podlagi mednarodnega javnega natečaja izbrali, pa bo znana konec meseca.
A o tem zdaj nima veliko časa razmišljati. Zaposluje ga namreč projekt, ki na drugem koncu sveta, v novozelandskem mestu Christchurch, počasi dobiva končno podobo, kot si jo je zamislil Vezjak. Tamkajšnje oblasti so se po uničujočem potresu februarja 2011, v katerem je umrlo 185 ljudi iz številnih držav, odločile za postavitev spomenika, arhitekturno rešitev pa so iskali z javnim natečajem.
»Ker se nas je prijavilo več kot 330 z vsega sveta, je minilo skoraj leto dni, da se je komisija skupaj s širšo javnostjo, mestnimi oblastmi, družinami žrtev ... odločila, projekt je na koncu moral potrditi še pristojni minister. Ko sem prejel e-pošto, da sem uvrščen v ožji izbor, sem bil tako kar malo presenečen, saj sem na natečaj že skoraj pozabil,« je povedal Vezjak, ki je diplomiral leta 2007, po petih letih nabiranja izkušenj v drugih birojih in opravljenem strokovnem izpitu pa je šel na svoje.
Uspešno se udeležuje mednarodnih natečajev, tako da ni zelo vpet v arhitekturno dogajanje v Sloveniji – dela le manjše projekte, družinske hiše, ki so mu v veselje. »Vse skupaj je zelo enostavno, treba se je samo prijaviti in vse projekte oddati digitalno. To se mi zdi super, saj so natečaji tako dostopni arhitektom po vsem svetu, se mi pa zdi, da arhitekti v Sloveniji to premalo izkoriščajo.
Položaj je sicer verjetno za mnoge kar zapleten, verjamem pa, da včasih manjka poguma. Tudi jaz na začetku nisem imel veliko upanja, da mi bo uspelo. Ko mi je, pa sem dobil zagon. V svetu so priložnosti za arhitekte, s pomočjo tehnologije in znanja tujih jezikov so na dosegu roke. Slovenija je premajhna za vse izšolane arhitekte, treba se bo naučiti gledati širše,« je opisal Grega, oče treh otrok, starih med tri in sedem leti.
Referenca tudi za druge
Spominsko obeležje na Novi Zelandiji, ki je državnega pomena in za katero bodo odšteli sedem milijonov evrov, so začeli graditi kmalu po razglasitvi arhitekturnega natečaja maja lani, ob peti obletnici potresa je bil prvi del, manjši park, že zgrajen.
Odprtje spomenika bo februarja, pri čemer je Vezjak posebej poudaril: »Povabili so me, da bi ob vseh uglednih govorcih tudi jaz kaj povedal. Zelo sem bil presenečen, to kaže na ugled arhitektov v tej državi.«
Pričakuje, da mu bo referenca pomagala pri nadaljnji karieri. Od njegovega dosežka si kakšen bombonček morda lahko obetajo tudi slovenski arhitekti, ki živijo na Novi Zelandiji. »Ko sem bil zadnjič tam, mi je nekdo rekel, da bo v prihodnje z veseljem povedal, da je Slovenec,« je dejal Vezjak in poudaril, da v državi o spomeniku in dogajanju, povezanem z njim, veliko govorijo.
Od zmage na natečaju je bil na terenu petkrat, z družino bo šel še na odprtje. »Stalno sem v stiku s terenom, sestanke imamo prek videokonferenc, pišemo si po e-pošti,« je sogovornik naštel, da sodobna tehnologija poenostavlja tudi delo arhitektom. Kljub vsemu delo na terenu nadzira še eno podjetje, ki potem poroča Vezjaku.
Pa prihodnost? Načrtov Grega ne dela, saj se je ves čas treba prilagajati danim razmeram. »Pomembno je, da delaš dobro in z veseljem, vse drugo pride samo od sebe,« je prepričan.
