Tiskane izdaje
Ekonomska kriza je v sedmih letih v delovnih razmerah in razmerjih na Slovenskem pustila močno prepoznaven odtis, ki ga bomo najverjetneje občutili še dolgo. Tudi potem, ko bo kriza ne le v statističnem prikazu, ampak tudi v vsakdanjih izkušnjah zaposlenih začela izzvenevati. A do tja bo, kot kaže, vodila še dolga in trnova pot.
Kaj to pomeni za zdravje zaposlenih? Tudi pri nas je obdobje recesije narekovalo fenomen – zmanjšanje odsotnosti z dela zaradi bolezni. Vendar upad absentizma ne odraža resničnosti, ampak dokazuje čedalje večjo bojazen pred izgubo zaposlitve, ki zaposlenega sili, da kljub bolezni prihaja v službo. Fenomen prezentizma je, poleg prekernosti oziroma tako imenovanega novodobnega suženjstva in nikoli končanih, za zaposlene le redko dobrih prestrukturiranj, najbolj prepoznavna realnost aktualnih delovnih razmer.
Odziv na nevzdržen stres
Kljub pojavu prezentizma zdravstvene statistike jasno nakazujejo trend naraščanja duševnih bolezni. Najbolj izrazit je porast duševnih in vedenjskih motenj, zaradi odziva na nevzdržen stres, pa tudi prilagoditvene motnje – kar potrjuje, da je gospodarska kriza pustila izrazit pečat na zdravju zaposlenih.
Absentizem slovensko družbo vsako leto neposredno stane približno 450 milijonov evrov (izdatki delodajalcev in zavoda za zdravstveno zavarovanje, ZZZS), medtem ko je posredni strošek vsaj še enkrat višji, po zadnjih ocenah se giblje med 900 in 950 milijoni evrov. Zanimivo je, da delodajalci stroškov prezentizma, čeprav ti bistveno presegajo breme absentizma, pogosto ne zaznajo. Vsaj ne pravočasno.
»Slabšanje ekonomskih razmer in negotovost zaposlitve lahko vplivata na delovne spore, tveganja spornega kadrovanja, korupcijo, zmanjševanje pravic zaposlenih, vse pa se lahko odrazi na slabšanju duševnega zdravja delovno aktivnega prebivalstva,« opozarja prim. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine in raziskovalec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Po njegovi oceni k slabemu prepoznavanju depresije na delovnem mestu lahko veliko prispeva prav skrivanje bolezni, ki temelji tudi na strahu pred izključitvijo iz delovne sredine in izgubo zaposlitve zaradi stigme duševnih in vedenjskih motenj. Ker problematiko tveganj, ki jih prinaša prezentizem, razumejo le redki politiki, delodajalci in zaposleni, bi v času recesije ozaveščanje o njegovih negativnih ekonomskih in zdravstvenih posledicah po mnenju Nolimala moralo postati tudi pomemben del socialnega dialoga.
Porast duševnih motenj
Čeprav sedemletno krizno obdobje kaže, da sta se delež in pogostost bolniške odsotnosti zaradi duševnih motenj, predvsem depresije, pri nas zmanjšala, to ni nujno znamenje manjše obolevnosti. Nasprotno, prepoznavnost depresije na delovnem mestu je slaba, tako zaradi skrivanja bolezni kot zaradi naraščajoče neobčutljivosti delovnega okolja.
Mnogi zaposleni prihajajo bolni na delo – zaradi lojalnosti, odgovornosti in pritiskov nadrejenih ali sodelavcev. Iz strahu pred odpuščanjem so sicer v službi prisotni, vendar pri delu ne morejo biti tako zbrani in učinkoviti kot sicer – in tako se zaradi prezentizma produktivnost navidezno povečuje. V resnici pa se dolgoročno povečuje problem odsotnosti z dela – zaradi zapletov na račun nezdravljene bolezni, tudi zaradi invalidnosti, pojasnjuje Nolimal.
Dejstvo, da stroški prezentizma močno presegajo stroške absentizma, za veliko večino slovenskih delodajalcev ostaja španska vas.
In tako je krog sklenjen. Depresija na delovnem mestu je pri nas še vedno skrita, prikrita ali namerno spregledana bolezen, čeprav je znano, da zaradi te kronične in napredujoče duševne motnje po vsem svetu trpi najmanj 350 milijonov ljudi in da samo v EU na račun te bolezni in posledične izgube delovnih dni vsako leto nastane za skoraj sto milijard evrov stroškov.
Kaj narediti?
Premiki se dogajajo, počasi, a vendarle. Nedavni strokovni posvet, pripravljen v sodelovanju med ZZZS, zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz), ministrstvom za zdravje in ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je prinesel kar nekaj aktualnih spodbud za izboljšanje delovnih razmer in zdravja zaposlenih.
Jasno je, da bo treba izboljšati sodelovanje med zdravstvenim in socialnim sektorjem in delodajalcem zagotoviti orodje za bolj pospešeno in celovito zagotavljanje zdravega delovnega okolja. Preprečevanje tveganj bo treba umestiti med prednostne naloge na nacionalni ravni in zagotoviti pogoje za boljši vpogled v poklicne bolezni in njihovo klasifikacijo.
Na vseh ravneh delovanja družbe in države pa bo – če si Slovenija v resnici želi stopiti na pravo razvojno pot, ki se bo kazala tudi v blaginji posameznika – treba prepoznati že dolgo znano resnico, da so investicije v zdravje dobra naložba, ne nepotreben strošek.
