Tiskane izdaje
Ko nekaj osvoji,
Sprva se je podal na študij ekonomije, a v drugem letniku spoznal, da na to področje ne sodi. »Vzel sem si leto premora, saj nisem vedel, kaj hočem početi. Prek kolegice sem po naključju naletel na grafično tehnologijo in se odločil za vpis. Kam me bo odpeljalo, nisem vedel,« je o poti do izobrazbe povedal Andrej. Med študijem je delal v novinarstvu, ukvarjal se je še s tehničnim postavljanjem strani, oblikovanjem, urednikovanjem. Nazadnje je delal pri Adrii Medii, kjer se je prebudila njegova ljubezen do pametnih telefonov, prenosnih računalnikov, gedžetov. Po sedmih letih je bil čas za nov korak. »Če mi kaj ni prav, grem. Nimam kreditov, ki ponavadi zadržujejo ljudi pred novim korakom, zato si lahko privoščim iskanje drugih delovnih izzivov,« je pojasnil.
Našel ga je pri Akrapoviču, kjer so ga pozneje tudi redno zaposlili. Bil je administrator spletne strani, z ekipo je razvijal prvo mobilno aplikacijo za iphone, preizkusil se je tudi kot projektni vodja na IT-oddelku. Ko je začutil, da ga bolj vleče v snovanje uporabniških vmesnikov kot v vodenje projektov, je po poteku pogodbe zapustil delovno mesto. »Izkušnja v redni službi je bila dobra, a čutil sem, da lahko v življenju naredim več. Ko nekaj osvojim, mi postane dolgčas. Vem pa, da sem še daleč od točke, ko bom lahko rekel, zdaj sem pa res dober. Še vedno se veliko učim,« je dejal.
Pri rednih zaposlitvah pogreša ustrezno motiviranje delavcev. »Lastnik z dobičkom in dobrim dohodkom pričakuje, da bodo njegovi podrejeni, ki delajo za malce več kot minimalno plačo, dihali enako predano za izdelek podjetja kot on. Po drugi strani pa jih za to ne zna motivirati,« je poudaril, kje vidi težavo. Drugo je našel v skromnih priložnostih. »Delo odpuščenega se porazdeli med druge, ki jih te naloge ne zanimajo. Za primerjavo: na samostojni poti se ves čas srečujem z izzivi in svobodo,« je sogovornik, ki zdaj dela pri štirih projektih, primerjal delo v rednem delovnem razmerju in na samostojni poti.
Dom je najboljša pisarna
Domača dnevna soba je zanj najboljša pisarna. »Sem zelo organiziran in discipliniran. Ko sina odložim v šoli in partnerko na vlak, sedem na kavč za računalnik in delam. Imam urnik, ki se ga držim,« je razkril. Enkrat ali dvakrat na teden obišče naročnika. Pravi, da mu ni dovolj, če je le stranka zadovoljna s končnim izdelkom, najprej mora biti z rezultatom zadovoljen sam.
Na samostojni poti je UX/UI oblikovalec. »Zrišeš, oblikuješ, si zamisliš, kako bo aplikacija za telefone, namizje in spletne strani delovala, kako jo bodo ljudje uporabljali,« je pojasnil, s čim se ukvarja. Stranke ga poiščejo same. Nesebično ga priporočijo podjetja in zunanji razvijalci, s katerimi je sodeloval. »V tej informacijskotehnološki industriji je zelo zanimivo, kako si ekipe med seboj pomagajo,« je poudaril 35-letnik. Delal je za Cashilo, Vert, Povio (z njimi je bil v kalifornijskem YC-pospeševalniku), Marand, 3fs ...
Kako pa kot pripadnik Y-generacije vidi mlajši rod na karierni poti – je preveč ambiciozen in neučakan? »Zdi se mi, da jaz pred desetimi leti nisem bil tako ambiciozen, kot so sodobni 25-letniki. Verjetno to izvira tudi iz niza slišanih zgodb o uspehu, ki jih je zadnja leta ogromno. Možnost, da ti bo z neko idejo uspelo, je s platformo Kickstarter ponujena vsem. V preteklosti nam to ni bilo dosegljivo,« je opazil in sporočil mladim, ki se odločajo za samostojno pot: »Priporočljivo si je izkušnje nabirati že med študijem, nato najti naročnika, se pri njem izučiti in se šele po tej izkušnji podati na lastno pot. Pred desetletjem tudi meni ne bi uspelo kot svobodnjaku, moral sem prehoditi vse korake, da si zdaj upam to biti,« je o samostojni poti povedal Andrej Mihelič.
