Tiskane izdaje
Ljubljanski sejem Informativa je idealna priložnost za mlade, ki izbirajo poklice, šole, študij, saj bodo predstavljeni na enem mestu, o poklicih in usmeritvah se bo mogoče tudi pogovoriti. Samo »sejemsko« dogajanje spremlja širok nabor strokovnih predavanj, pobliže bo mogoče spoznati poklice, šolanje, pogoje za vpis in način vpisa. Na enem mestu bo ogromno koristnih informacij za starše in otroke, ki jih ta hip potrebujejo, saj bodo februarja informativni dnevi, potem pa marca in aprila vpisi.
Na spletni strani zavoda za zaposlovanje so vsi poklici, šolanje zanje in zahteve natančno opisani. Na isti spletni strani so navedeni tudi vsi karierni centri.
Andreja Glavač, ki bo kot certificirana trenerka za vedenjski profil Persolog na Informativi predavala o tem, kam naj se otroci vpišejo, da bi čim bolje izkoristili svoj potencial, želi doseči, da bi otroci (in njihovi starši) prepoznali svoje prednosti, kaj jih motivira, česa jih je strah ...
»Morda se sliši zapleteno, a osnovne vedenjske profile predstavim na zelo preprost, prijazen in deloma tudi zabaven način z barvami, asociacijami, filmčki.« Glavačeva želi, da bi se zavedali, da je drugačnost prednost in vrednost. Da se tudi starši zavedo, da so otroci lahko drugačni od njih, da imajo prednosti na drugih področjih.
»Samo če (s)poznamo sebe, si lahko poiščemo okolje, poklic ali delovno mesto, na katerem bodo naše prednosti prišle do izraza. Z vedenjskim profilom Persolog prepoznamo osebnostne lastnosti posameznika, na podlagi katerih mu svetujemo, kateri poklici so zanj najustreznejši. Pri mladih ozavestimo določene stvari in naredimo zožanje, usmeritev. V posameznem poklicu so lahko uspešni tudi drugi profili, samo verjetnost je manjša.«
Ali se da z otroki sredi pubertete, ob koncu osnovne šole, s kakšnimi metodami vsaj okvirno določiti, kateri poklic bi bil zanje najbolj primeren?
Persolog vedenjski profili so pravzaprav psihometrični testi. Ne gre za psihoanalizo, temveč za psihometrične teste, ki pokažejo način vedenja posameznika v določenih situacijah, neke osebnostne lastnosti, na podlagi katerih se vidi, ali je nekdo primeren za kak poklic. Nekateri otroci poklic izberejo vnaprej in dvomijo o svoji izbiri in bi se radi prepričali, drugje starši želijo videti, v katero smer bi lahko šel razvoj otroka.
Na trgu so različni pristopi, za mlajše otroke so lahko zelo primerni testi interesnega področja, ki pokažejo, kaj otroka zanima, ali je otrok bolj umetniško usmerjen, morda podjetniško, praktično, družbeno, raziskovalno ali metodično. Tako pridemo bolj do usmeritve kot pa do točno določenega poklica. Gre za širši nabor poklicev, ki bi bil primeren glede na osebnostne lastnosti. Najpomembneje se mi zdi, da potem otroci poklice spoznajo. Včasih otrok pove neki poklic, potem pa vidim, da si sploh ne predstavlja, za kakšen poklic oziroma delo gre.
Kar je dandanes še bolj aktualno, ko se pojavljajo novi poklici iz dneva v dan.
Smo v času, ko bodo čez desetletje ali dve tu poklici, ki jih zdaj še ni. Zaradi tako hitrega razvoja bodo morale biti sedanje generacije osnovnošolcev pripravljene na karierne spremembe. Tudi če si bodo izbrali neko smer in prišli do nekega poklica, bo kasneje potrebno dodatno izobraževanje in spreminjanje.
Se lahko to že kaže pri štirinajstih, petnajstih letih? Tisti, ki računajo na nadaljevanje šolanja, se verjetno vpišejo na gimnazijo, kar vsaj po našem modelu podaljša čas za razmislek in otrok v tem času dozori ter pridobi širše osnovno znanje.
Ob osnovni usmeritvi pa se že lahko vidi, za kaj je posameznik bolj primeren. Pri Persologu imamo štiri osnovne vedenjske profile. če kdo reče, da bi bil za odnose z javnostjo, naredimo najprej psihometrični test in potem pogledamo njegove dispozicijske lastnosti. Piarovec mora biti spontan, iznajdljiv, javni nastopi, intervjuji mu morajo biti zelo blizu, do ljudi mora biti pozitivno razpoložen. To so Persologovi iniciativni vedenjski profili, po katerih se vidi, ali je posameznik primeren, ali ima dobro osnovo za neki poklic.
Pri mladih torej poskušate prepoznati, svetovati v osnovnih smereh. Če je kdo primeren za mizarja, mora biti verjetno ustvarjalen in imeti ročne spretnosti?
Za mizarja je zelo primeren korekten vedenjski profil, to so naravni izboljševalci, tudi umetniki. Odvisno je tudi od tega, na katerem področju bi rad delal – bi imel svoje podjetje, ali je močen v vodenju, reševanju problemov, ali če bo sam prodajal. Nekateri že jasno povejo in potem njihove želje preverjamo. Drugi pa so čisto izgubljeni in jih usmerimo, in to ne v panogo, ampak izhajamo iz njegovega profila, znotraj katerega je še širok spekter poklicev.
Lahko je otrok primeren za delo z ljudmi, skrb za ljudi, potem pa širše gledamo za poklice − od medicinskih sester, socialni delavec, družinski zdravnik, po teh lastnostih gledamo.
Kaj je v takšnem primeru primernejša izbira: srednja zdravstvena šola ali gimnazija? Je ta preskok iz zdravstvene šole na fakulteto izvedljiv?
Šolski sistem je druga zgodba. Nekaj so interesi in osebnostne lastnosti in dejstvo, kje se vidijo, prepoznajo. In skrb, katero šolo izbrati, ali bo dovolj točk za vpis za poklic, ki bi ga opravljal. Pri vprašanju, ali je za otroka boljša gimnazija ali na primer srednja oblikovna šola, raziščemo detajle. Ker delamo individualno, lahko povprašamo ljudi, ki se čisto konkretno s tem ukvarjajo. Če svetujejo gimnazijo, je to ponavadi z dodatkom, da kaže že v drugem letniku poiskati delavnice, umetniške, oblikovne tečaje.
Kje je mogoče dobiti takšne informacije? So svetovalne službe po šolah dovolj usposobljene? Vsaj pred desetletji so bili odgovori v različnih anketah milo rečeno negotovi!
Mislim, da smo imeli vsi takšne izkušnje. Tudi zato se sama spuščam na to področje, da morda vsaj kakšnemu otroku odpremo še kakšna druga vrata, da staršem svetujemo, da spoznajo poklice, da jih peljejo do koga, ki to dela, morda v svoje podjetje. Ker se poklici pogosto idealizirajo. Otroci po televiziji vidijo dr. Housa, pa imajo drugačno predstavo o zdravnikih.
Informacije so res pomembne, in Informativa bo idealen skupek informacij, vse se lahko vpraša, izve na predavanjih. To je res vse na enem mestu.
V šolah pa jih po mojih izkušnjah ni veliko, različno od šole do šole ter odvisno od svetovalnih služb. Nekateri precej vabijo zunanje predavatelje, druge šole imajo v nižjih razredih testiranja za nadarjene učence. Je pa verjetno prepuščeno odločitvam na šoli. Včasih so bila testiranja na državni ravni, zdaj pa po mojem vedenju tega ni.
So le preverjanja znanja?
Kar je drugo področje. Psihometrično testiranje Persolog pokaže potencial, določene osebnostne lastnosti oziroma vedenje v določenih situacijah.
Če ne opravljaš poklica, ki je primeren za tvoje osebnostne lastnosti, ti odteka energija, kar pomeni stres. Poznam ljudi, ki odlično poznajo svoje prednosti in jih odlično koristijo, nekaterim pa je to kar samoumevno. A ne delajo tako vsi, a nismo vsi taki?
To je pri odraslih. Starši so pri poklicnem usmerjanju lahko zelo koristni ali pa naredijo veliko škode. Če so široki in dopuščajo različne možnosti, je to odlično. Če pa sami vidijo otroka v nečem, kar ga ne zanima, vodi v katastrofo za otroka.
Drži. Pogosto so starši po vedenjskem profilu precej drugačni kot otroci – in tem ustrezajo drugačni poklici. A ko starši iščejo primernega za otroka, izhajajo iz sebe. To jim toplo položim na srce – včasih celo uro razlagam, kako otrok funkcionira, kakšno okolje ima otrok rad.
Če staršem to pove nekdo od zunaj, potem to vidijo?
Pogosto slišim, aha, zdaj vem, zakaj se moj otrok ne izpostavlja, niti pri športu, pa tako je dober, a noče biti vodja. Ker je vedenjski profil, ki sodeluje, je ekipni igralec, noče izstopati, ker so mu pomembnejši dobri odnosi, sodelovanje. In potem se starši pomirijo in dodajo, ja, pa rekel je, da bi bil vzgojitelj. Kar bi bilo s takšno osnovo idealno.
Zdaj imamo tudi različne vrste gimnazij, športne, umetniške, ekonomske, strokovne. Zdi pa se, da so tisti, ki so dobri dijaki, tudi dobri v svoji usmeritvi?
V podjetjih mi večkrat rečejo, ja, ta je pa športnik, je zelo zagnan, prodoren. Verjetno je to posledica discipline, ki je potrebna v športu in se jo prenese v delo.
Pri odločitvi med gimnazijo in kakšno strokovno šolo je odločitev pogosto težka. Narediti strokovno šolo in potem dodatno s petim letnikom še splošno maturo, ki je pogoj za nadaljnji študij.
To je res težka odločitev. To se morajo na koncu skupaj odločiti starši in otrok. Pogost problem je, da so tisti, ki nadpovprečno izstopajo pri določenem predmetu, pri drugih največkrat slabši in potem ne morejo zbrati dovolj točk za vpis, da bi razvijali svoj največji talent. Kar je škoda.
Tako zagato pri Persologu prikažemo s sliko, ko ribi, slonu, veverici, orlu naložiš, da pridejo na vrh drevesa. In da je pravično, imajo vsi enako nalogo. Pa je to res pravično? Ptič bo poletel, veverica splezala, kaj pa riba? Ko se položaj spremeni in pride poplava, se prednosti spremenijo. Ima pa riba prednost.
Za to pa naš šolski sistem še ni dovolj prilagodljiv? V ameriških filmih vidimo, da tam zadošča, da dobro igraš košarko!
Športniki imajo v ameriških filmih zelo veliko podporo. V resnici pa je položaj drugačen.
Priznam, da našega izobraževalnega sistema ne poznam dovolj, vem pa, da seštevajo točke in izbirajo šole oziroma univerze, kamor še lahko pridejo. Kar je zelo stresno.
Prehodov med srednjimi šolami je malo. Zakaj ne bi nekdo, ki vidi, da na gimnaziji, kjer je na koncu le matura in je neko znanje obvezno, ne gre, šel na drugo šolo?
Seveda bi bilo to koristno, res pa strokovne šole že ožje usmerjajo.
Tu so še želje staršev, potem pa se otroci mučijo. Po drugi strani pa je veliko uspešnih ljudi, ki nikoli niso končali šolanja.
