Tiskane izdaje
Čas, v katerem živimo in delamo, je čas negotovosti. Ugotovitev ni nova. Novi pa so načini, kako se s tem dejstvom spopadamo. Nekateri upajo, da se bodo stvari spremenile, da jih je mogoče popraviti in si izboriti boljše pogoje za delo, drugi so mnenja, da se je najbolje stanju čim prej prilagoditi. A za to je treba imeti (p)osebno moč, znanja in talente.
Neusmiljen poslovni svet in z uspehom obsedeni časi ne priznavajo poraza, samo bolj in manj zahtevne izzive, ki od posameznika terjajo tako rekoč supermoči.
»Znanje in talent sta pogoja za uspeh, vendar nista edina. Na visoko konkurenčnem delovnem trgu, kakršen je britanski, je samoumevno, da ima večina od sto ali ti soč kandidatov za določeno delovno mesto primerno strokovno izobrazbo, izkušnje ter znanja, ki jih delo zahteva,« pripoveduje Katarina Škoberne, Slovenka, ki živi v Londonu in mednarodnim podjetjem, njihovim vodilnim in zaposlenim svetuje pri pomembnih menedžerskih ter kadrovskih odločitvah in strateškem prehodu v digitalno poslovanje. Pred nekaj leti so jo v The Daily Telegraphu uvrstili med tisoč najbolj vplivnih poslovnih ljudi v Veliki Britaniji.
Odpornost na spremembe
Visoko izobraženih, nadarjenih in izkušenih iskalcev zaposlitve je na trgu toliko, da se podjetja med njimi odločajo še po dodatnih kriterijih. »Prednost imajo tisti, ki znajo upravljati negotovost. Zato podjetja v tujini vedno bolj vlagajo v krepitev sposobnosti za delo v okolju, polnem dvoumnosti in ne vedno predvidljivih kompleksnosti,« pripoveduje Škobernetova.
Tako pri posamezniku kot na skupinski ravni je sposobnost sprejemanja negotovosti pomembna, saj je tak tim zaposlenih bolj produktiven in ustvarjalen ter sprejema boljše odločitve, ki niso sprejete v krču panike. To pa posledično vpliva tudi na vrednost podjetja.
Ljudje, ki živijo v okoljih, kjer je bila njihova življenjska karierna pot donedavnega jasno začrtana že z izbiro študija oziroma s prvo službo, se danes srečujejo z negotovo prihodnostjo, ki v mnogih primerih sploh ni odvisna od njihovih talentov in znanja. V tujini, kjer podjetja vznikajo in propadajo ter delovna mesta izginjajo vsak dan, je to realnost že nekaj časa, v tranzicijskih državah pa zavedanje o tem prihaja počasi.
Tudi napovedi ne govorijo v prid stabilizaciji stanja, delež samozaposlenih naj bi se v naslednjem desetletju še radikalno povečal, ob tem pa se spreminja vsa gospodarska pokrajina. Raziskave kažejo, da se je od podjetij, ki so še leta 1955 veljala za velesile, obdržala samo še dobra desetina, ostala pa so nadomestila mlada podjetja.
Učna ura poslovnega vedenja
Eden ključnih pogojev za napredovanje, tudi po raziskavah poslovne šole na Harvardu, je sposobnost komuniciranja. Med kandidati za delovna mesta so v prednosti tisti, ki znajo poslovno komunicirati, se strinja Škobernetova, ki svoje kliente uri tudi v kulturi komuniciranja, retoriki, poslovnem obnašanju in jih uči veščin javnega nastopanja.
»Strah pred javnim nastopanjem je čisto pri vrhu lestvice človeških strahov, za marsikoga tudi večji od strahu pred smrtjo. Po drugi strani pa je improvizirati v javnem nastopu, v nasprotju s splošnim mnenjem, sposobno zelo malo ljudi, pa še pri teh ponavadi to, kar je videti kot improvizacija, dejansko ni,« je prepričana.
Po njenih izkušnjah v tujini še tako visoka strokovna usposobljenost ne pride do izraza, če komunikacija ni v skladu z uveljavljenimi normami določenega kulturnega okolja – od osnovnih vljudnosti do po mnenju tujcev pretirane uglajenosti, ki so je vajeni Britanci, od odzivnosti na elektronsko pošto, pričakovane subtilnosti in »zavijanja besed v celofan«, pa vse do kramljanja o vremenu.
Ob vsem povedanem se pred današnjega iskalca zaposlitve postavljajo številni novi izzivi. Poleg talentov in izobrazbe je torej pomembno krepiti tudi svojo odpornost na negotovost, razviti trdoživost in prožnost ter sposobnost prilagajanja na nenehne spremembe v svetu, je prepričana strokovnjakinja. Le tako mu osebni padci in nepredvidljivosti poslovnega sveta ne bodo mogli do živega.
