Tradicionalne obrti izginjajo

Kaj pomaga znanje, če nečesa ne znaš narediti, zaznati, kje je napaka.

Objavljeno
01. junij 2017 19.47
Aleš Stergar
Aleš Stergar
Ljubljana – V Sloveniji ima mojstrske izpite dvajset šivilj (in verjetno krojačev ali krojačic), 13 pečarjev, 16 čevljarjev, trije sodarji in petnajst urarjev. Krznarji, usnjarji in kovači pa se skrivajo pod drugimi termini. Gre za poklice, ki s slovenskega seznama samostojnih poklicev zaradi različnih razlogov izginjajo. Nekateri zaradi tehničnih in tehnoloških sprememb, drugi zaradi konkurence slabše plačane industrijske delovne sile na vzhodu.

Med mladimi je še vedno najmanj interesa za srednje poklicno izobraževanje. V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) že vrsto let opozarjajo na nujno uvedbo potrebnih korenitih sprememb slovenskega šolskega sistema, še posebej poklicnega in strokovnega izobraževanja, izhajajoč iz potreb na trgu dela oziroma delodajalcev v obrti.

Še pred izumrtjem poklicev je bilo ob premajhnem zanimanju ukinjeno izobraževanje. Obstaja pa Nacionalna poklicna kvalifikacija (NPK), s katero kandidat dokazuje delovno oziroma strokovno usposobljenost, ki je potrebna za opravljanje posameznega poklica ali sklopov nalog v okviru poklica na določeni ravni zahtevnosti.

Nacionalna poklicna kvalifikacija

Certifikat o NPK je javno veljavna listina, ni pa z njo mogoče pridobiti naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe. Ta se lahko pridobi le v programih poklicnega in strokovnega izobraževanja. Se pa certifikati upoštevajo pri pridobivanju javno veljavne izobrazbe. Kandidatu da možnost dokazovanja skritega znanja in spretnosti (pridobljenih z delom, samoizobraževanjem, tečaji, znanjem iz prejšnjih delovnih mest ipd.) in je hkrati priznanje neformalnega in nepotrjenega znanja ter sredstvo, s katerim se mu beležijo rezultati učenja skozi vse življenje.

V pripravi je NPK čevljar, in sicer za dva ločena poklica: čevljar izdelovalec zgornjih delov obutve in čevljar sestavljalec spodnjih delov obutve. OZS pa je edina izvajalka preverjanja in potrjevanja za pridobitev certifikata NPK urar/urarka, vendar preverjanja trenutno še na izvaja. Za zdaj še ni bila imenovana niti tričlanska državna izpitna komisija.

Certifikat NPK naj bi pokazal, ali je posameznik usposobljen za opravljanje nekega poklica – koliko, je pa drugo vprašanje, pravi urar in državni svetnik Alojz Kovšca. Za urarski poklic je na primer šest kandidatov s srednjo poklicno izobrazbo elektrotehnika in strojnika.

Razumevanje osnovnih principov je v urarstvu enako kot v strojništvu, celo elementi so enaki. Razlika je v velikosti delov, ki so v urarstvu seveda manjši od desetine milimetra. Kar bistveno oteži delo.

Ne gre pa le za znanje, inteligenco in prostorsko povezavo, temveč tudi za spretnost. Kaj pomaga znanje, če nečesa ne znaš narediti, zaznati, kje je napaka.

Deset let se učiš, deset let delaš, deset let obžaluješ, ker ne moreš narediti več, zadnjih deset let pa je čas za prenašanje znanja, če obstaja kdo, ki bi mu to kaj pomenilo, ugotavlja Kovšca.

Konceptualna zabloda

V slovenski družbi je prišlo do konceptualne zablode. Vsi poklici in dejavnosti se merijo z istim vatlom. Urarska delavnica je praviloma majhna, stroji so majhni, nobene nevarnosti ni ne za ljudi ne za okolje. A vendar morajo izpolnjevati iste pogoje kot mehanična delavnica pri avtobusnem prevozniku − od požarnega elaborata naprej. Režijska cena poklica se je dvignila. Če hočeš imeti tablo, moraš imeti čas, prevzeti tveganje, dohodek pa ne odtehta naložbe.

Država se premalo zaveda, da predstavlja obrtnik v tradicionalnem poklicu delovno mesto. Človek je delovno mesto. Ko tega ukineš, se izgubi tudi znanje in ni nikogar, ki bi ga nadomestil. Ko urarja ali torbarja ukineš, mladega ni, saj ni gospodarske družbe, ki bi koga dislocirala, ker se ne more preživeti, posameznik pa se še kolikor toliko lahko.

Če delavec zboli, plačuje stroške do 30 dni delodajalec; če zboli samostojni podjetnik, si krije teh 30 dni sam. Če pa je bolan več kot trideset dni, lahko mirno zapre dejavnost, ker ne bo imel nobene stranke več. Država je do espejev neusmiljena.

Na trgu je mogoče kupiti veliko strojev s certifikati. Zakaj mora espe potem za svojega pridobiti poseben certifikat? Razumljivi bi bili periodični pregledi, tako kot tehnični pregledi pri avtomobilih, ne pa ponovna atestiranja.

Prehod zasebne lastnine v poslovno dejavnost ni omogočen. Čeprav marsikaj lahko delaš doma ali v uradni delavnici. Zakon o nepremičninah bo prinesel višji davek za poslovni prostor in ga bo treba plačevati tudi, ko se dejavnost ne bo več opravljala. Tudi za poslovni prostor, ki se bo držal hiše.

Deregulacija poklicev

Slovenska družba očitno ni dovolj zrela, da bi razumela, da gospodarska dejavnost ni iz legokock in bi se jo dalo sestavljati in razstavljati, temveč gre za skupek ekonomskih, tehnoloških in socialnih interakcij, ki se jih, ko so podrte, ne da več sestaviti.

Deregulacija poklicev pomeni razvrednotenje, poslovni oportunizem in otežuje dostop na druge trge EU. V Avstriji so dopinški Sloveniji in konkurentom brez upoštevanja norm in standardov zaloputnili vrata ter tako otežili delo kariernim podjetnikom.

Alojz Kovšca dopušča deregulacijo dejavnosti, ne pa poklicev. Zato so urarji propadli. Če imate denar, ste lahko urar, vendar morate imeti zaposlenega urarja. Po deregulaciji poklicev pa bo lahko kovač tudi urar. Izgovor, da bo trg izločil neusposobljene, je neodgovoren. Če si uničil uro, prideš na sodišče v petih letih. V tem času lahko uničiš vso konkurenco!

Slovenija je izgubila vse lastne blagovne znamke, agencijski delavci iz tujine delajo samo še polizdelke ali sestavljajo iz uvoženih delov avtomobile, ki jih prodaja lastnik pod svojim imenom in za svoj dobiček. Iz lesa bi se dalo narediti cel kup proizvodov, v kombinaciji s keramiko še več.

Ob odločitvi za butično turistično ponudbo bi se dalo gostom iz srednjega razreda prodati tudi butične, kakovostne spominke, lectarstvo, keramičarstvo, mizarske izdelke. Samo osmisliti je treba, oblikovati in dodati etnološko vsebino. Rusi so nori na vse staro kovano orožje, oklepe, ...