Uživa na najvišjem položaju v državi

Sliši se sanjsko. V službo te pripelje (in odpelje) helikopter. Deset dni na mesec si tik pod vrhom Slovenije, ki se kopa v soncu, medtem ko je ostali del države depresiven pod oblaki. Ostalih dvajset dni nabiraš energijo doma. A tudi na Kredarici so ne le turobni, ampak celo nevarni dnevi. Ko moraš privezan zaupati vojaku, da te veter ne odpihne v prepad. Medtem pa poskrbiš za vse podatke, da lahko neposvečeni izvemo, kakšno vreme nas čaka.

Jože Senica je 28 let služboval na Lisci, severno od Sevnice. Tehnologija je poskrbela, da tam ne potrebujejo več »žive sile«, ki je na Kredarici še vedno nepogrešljiva. Tako je Senica, sicer doma iz Rimskih Toplic, pristal najvišje.

»Vedno sem si želel najvišji položaj v Sloveniji. Ker nisem kandidiral za predsednika, sem pa vsaj dobil službo na najvišjem mestu,« v smehu pove.

Na Kredarici se menjavajo trije meteorologi. Vsak je na delovnem mestu deset dni zaporedoma, delovnik je od 4. do 22. ure. Opazujejo vreme in dopolnjujejo tehnologijo, pove Senica: »Čeprav je to avtomatska postaja, ki meri temperaturo, vlago, pritisk, je treba vse parametre dopolniti z opazovanjem. Ali sneži, dežuje, kolikšna je količina oblačnosti, vrste oblakov, vse je treba dopolniti. Vsako uro pošljemo depešo v zbirni center v Ljubljano. Prognostiki pregledajo depeše iz vse Evrope, da potem lahko sestavijo dobro vremensko napoved.«

Foto: osebni arhiv

Meteorološka postaja na Kredarici je na 2514 metrih nadmorske višine edina višinska postaja v Sloveniji. Podatke spremljajo in beležijo že okoli 50 let, postaja je pomembna tudi za klimatologijo. »Vsi se ukvarjamo s podnebnimi spremembami in ti podatki so zelo pomembni za primerjave in analize. Ledenik se vidno manjša. Posnetke delamo vse leto vsake pol ure. Avgusta in septembra vidiš, kako malo ga je še. Sploh če primerjaš s podatki izpred 30 ali 40 let. Letos tudi ni bilo veliko padavin in je za kar meter in pol manj snega v hribih kot lani. To ni dobra popotnica za vode, izvire.«

Voda iz ledenika, vojak za družbo

Nekaj ledenika »uporabijo« tudi v meteorološki postaji. V kleti imajo 10.000-litrski rezervoar, ki ga poleti napolnijo z vodo iz ledenika. Z vodo varčujejo, pravi Senica: »Za stranišče vedno topimo sneg, tudi za kuho. Pitne vode tu ni, zato moramo vse pripeljati s sabo, tudi vse surovine za kuho. Pripelje nas slovenska vojska, vedno je z meteorologom tudi vojak.«

In če se z vojakom ne ujameš? »Imaš pa vojno,« se spet glasno zasmeji Senica in hitro doda, da so se že tako navadili, da ni problemov. Ampak taka služba ni za vsakega.

Včasih cele tedne ne vidijo žive duše: »Pozimi, ko je veliko snega, ko je nevarnost plazov, takrat ni nikogar in sva z vojakom sama. Takrat se tistih deset dni zelo vleče. Zdaj prihajajo turni smučarji, od Italijanov in Avstrijcev, do Američanov, Kanadčanov, Avstralcev. Tako pa hitro mine, ker vsi vprašajo, kakšne so razmere.« Poleti se vsak dan izmenja tudi po 700 ljudi.

Foto: osebni arhiv

»Eni hočejo vedeti, kakšno bo vreme do minute natančno. Za tisti dan lahko kar dobro napovemo, za en dan vnaprej pač ne. Res pa ni dobro, če te dobi nevihta na vrhu Triglava. Smo imeli tudi take, ki so na vrhu omagali, prišli čisto brez volje nazaj do Kredarice in hoteli poklicati helikopter. Potem pa psihično pomagamo. Včasih tudi pri nesrečah,« razlaga 57-letni Senica, ki je v Laškem tudi poveljnik civilne zaščite.

Nevarno delo

Včasih je zaradi močnega vetra onemogočeno letenje na Kredarico ali z nje. In morajo kakšen dan ali več službovanja podaljšati. Pozimi je minus 20 stopinj Celzija skoraj običajno, največ preglavic pa vedno povzroča veter, ki tudi hišo trese, kot da bi bil potres.

»Pri hitrostih več kot 200 km/h je treba zelo paziti, lahko te dobesedno odpihne. Tudi privezati se moramo, saj je prepad globok dobrih sto metrov. V takem vetru je tudi občutek mraza večji, okoli minus 60 stopinj Celzija. Sicer bi lahko preprosto pogledal skozi okno, ampak je včasih snega pet metrov in se moraš najprej izkopati. Sreča je, da imamo vhod tako postavljen, da tam največ snega odpihne, ampak ga pa na drugo stran toliko več napiha.«

Foto: osebni arhiv

Tudi zaradi ekstremnih razmer meteorološka postaja na Kredarici (za zdaj) brez posadke ne more delovati, pove Senica: »Elektriko »delamo« sami, imamo fotovoltaiko, vetrnico in agregat. To mora nekdo ves čas uravnavati. Brez posadke bi bili tudi podatki napačni. Ko veter nosi sneg, to so visoki snežni meteži, avtomatika kaže padavine. Zato moraš merilec padavin pokriti in spet odkriti, ko neha pihati. To so malenkosti, ki jih ne moreš daljinsko voditi. Po prehodu fronte, ko strela udari in se inštrumenti sesujejo, mora priti človek, da vse uredi. Pa v fronti ne moreš leteti na Kredarico! Mi, ki smo tam, pa napako takoj odpravimo.«

Vse od Grossglocknerja do morja na dlani
Čeprav so zime na Kredarici hude in včasih še prst pred nosom komaj vidijo, imajo ob lepih dnevih zagotovo najlepši razgled v državi: »Prvi zagledamo sonce, ker smo najvišje. Najlepše je, kadar je pod nami »morje«, ko je oblačnost na 2000 metrih. Mi se kopamo v sončku, spodaj pa ga sploh ne vidite. To je privilegij. Vse Alpe do Grossglocknerja imaš na dlani in oko ti nese do morja. Ponoči pa imamo na dlani zvezde.«

Čeprav deset dni tudi hitro mine, vedno rad pride domov, k ženi in petim otrokom. Z novo tehnologijo, telefoni in skypom so tudi sicer lahko povezani. V dneh, ko nima ob sebi svoje družine, pa jima z vojakom družbo delajo živali. »Pet kun je zgoraj, ki jih zvečer nahranimo. Znajo biti glasne, še posebej, če ne dobijo hrane. Pa okoli 60 kavk prileti. Junija, julija pride na obisk tudi kakšen svizec. Pa ne zavije čokolade,« v smehu zaključi Senica.