Tiskane izdaje
Nika Hölcl Praper je najprej diplomirala iz sociologije. S študijem je pohitela, kolikor se je dalo, in ga končala prej, kot bi bilo običajno, saj je začutila, da je njeno poslanstvo tudi filozofija. Že ob vpisu na filozofsko fakulteto ji je bilo jasno, da s to diplomo na Koroškem nima nikakršnih zaposlitvenih možnosti, a svoje odločitve kljub temu ni spremenila. Pred tremi leti je stopila na samostojno podjetniško pot. A ne s filozofskimi knjigami, pač pa s fotoaparatom v roki.
Težko je čakala, da se usposabljanje konča
Prvo večje naročilo je dobila, ko je sedela še v skupini bodočih mladih podjetnikov, ki so se podjetniških veščin urili v okviru programa Podjetno v svet podjetništva na Regionalni razvojni agenciji v Dravogradu. »Fotografirala sem koncerte v okviru Koroškega kulturnega poletja,« se spominja Nika. Nikoli ni obžalovala, da je postala samostojna podjetnica.
»Po nekajmesečnem sodelovanju z zanimivimi ljudmi, ki so mi bili v pomoč in podporo, sem komaj čakala, da končam program usposabljanja in da začnem dan tako, kot si ga bom sama načrtovala in imela popolno možnost, da izpeljem svoje ideje,« je povedala sogovornica, ki je mamica sedemletne Ivane Duše in leto starejšega Ištvana.
Svoboda je tisto, kar je po njenem pri podjetništvu najbolj dragoceno, a ima tudi manj prijetne plati. »Kot je denimo to, da si ne moreš privoščiti, da bi zbolel, da moraš biti ves čas prisoten, da imaš malo prostih dni, ki jih prilagajaš potrebam in željam drugim ...,« našteva fotografinja.
Zaradi hčerke in sina dela ob dopoldnevih, koncerti, ki jih prav tako fotografira, pa se tudi skoraj nikoli ne začnejo pred osmo zvečer, ko otroka zaspita. »To pomeni, da je čas od dveh popoldne do osmih zvečer namenjen samo njima. Otroka spremljata moje delo in sta nanj zelo ponosna. S svojim razgibanim delom želim dobro vplivati tudi na njuno življenje, saj imata vpogled v najrazličnejše kulturno življenje,« pove Nika.
S fotoaparatom se je srečala že kot deklica. Imeli so ga doma, da so z njim beležili zanimive dogodke iz družinskega življenja. A veščin, kako ravnati z njim, se je naučila veliko kasneje. Najprej je opazovala druge, potem se je v fotografiranju preizkusila sama. »V ospredju mojega fotografskega zanimanja je dinamika preprostega vsakdanjega življenja.«
Najraje dela tam, kjer je dobila prvo izkušnjo
Do ljudi pristopa iskreno in sproščeno. »S tem najbrž nehote izzovem podobno reakcijo pri njih in je zato vstopanje v njihov prostor enostavnejše,« pojasni sogovornica, ki trdi, da cenzure še ni doživela. »Nikoli ne bi objavila fotografije, za katero v naprej vem, da bi portretiranca spravila v neprijeten položaj.«
Kadar fotografira, je izjemno dosledna. Zanjo koncert ni le blišč odra, pač pa tudi dogajanje v zaodrju in vse, kar se je v pripravah na koncert zgodilo že veliko prej. »Soočenje z odrsko svetlobo in glasbo me vedno znova fascinira. Najboljše se počutim v ravenskem Kompleksu, to je prostor, v katerem sem na začetku svojega dela dobila dragoceno priložnost prvič izkusiti koncertno fotografijo.«
Ko na terenu išče dobro reportažno fotografijo, njeno drugo največjo strast, naredi več posnetkov, kot se od nje zahteva. Čuti se dolžno, da vsakomur, ki ji je bil pripravljen pozirati, ki ji je zaupal in naklonil svoj čas, fotografijo tudi nameni.
Podjetje je poimenovala fotobeležNica. »Izbor imena je dodobra zaznamoval mojo trenutno pot. Ko sem ga izbrala, nisem pričakovala, da bom v tako velikem obsegu zapisovala kulturni utrip Koroške.«
