Vsak teden sreča Marka Zuckerberga 

Ko 27-letnemu Klemnu Simoniču, ki je v petih letih okusil Stanford, Google in Facebook, po uri pogovora omeniš, da na svoji karierni poti dela velike stvari, presenetljivo odvrne: »Zdi se mi, da nisem naredil še ničesar.« Magister računalniških znanosti je imel kljub skromni drži vedno visoke cilje, pravzaprav najvišje. Takšen pristop ga je tudi pripeljal do službe raziskovalca pri Facebooku v Silicijevi dolini, kjer je bil do nedavnega edini zaposleni s slovenskim potnim listom.

Profil, ki ga je težko najti

Karierno pot si je Klemen Simonič iz Cerknega tlakoval v Ljubljani na interdisciplinarnem študiju računalništva in matematike. Že v prvem letniku so ga povabili na Institut Jožef Stefan, pozneje pa ga je profesor na Stanfordu Jure Leskovec poklical na to prestižno univerzo, da bi skupaj raziskovala področje družbenih omrežij. Dvakrat je izkoristil ponujeno priložnost.

Potem ko je po starem predbolonjskem sistemu diplomiral v Ljubljani, je šolanje nadaljeval na podiplomski stopnji v Utahu. »Želel sem v Ameriko in nikoli nisem okleval, ali naj res grem tja ali ne, spraševal sem se le, na katero univerzo odhajam,« je razkril, kakšna je njegova življenjska miselnost. Že v prvem letniku je opravil raziskovalno prakso pri Googlu: »Razvili smo model za označevanje semantičnih informacij v poizvedbah. Ko uporabnik zapiše nekaj v iskalnik, je Google nekoč zadetke razvrščal glede na število klikov, zdaj pa poskuša razumeti, kaj uporabnik pravzaprav sprašuje,« je opisal rezultat opravljenega dela.

Ker se je izkazal, so ga hoteli obdržati. »Skorajda ni tehnološkega podjetja, ki ne bi hotelo v svojih vrstah imeti strokovnjaka za umetno inteligenco. Takšne profile je zelo težko najti,« je razkril. Zaradi velike priložnosti se je odločil, da bo namesto doktorskega naziva raje pridobil magistrskega, končal fakulteto in se zaposlil. Poleg Googlove ponudbe za službo je prišla še Facebookova. »Facebook je bil v primerjavi z Googlom manjše podjetje, ki je skokovito rastlo, in v tem sem videl več priložnosti z raziskovalne perspektive,« je pojasnil, kako je izbral delodajalca.

Prost, kadar si zaželi

Kako pa ta velika in uspešna podjetja med ameriškimi študenti poiščejo svoj bodoči kader? »Povezana so z najboljšimi ameriškimi univerzami oziroma računalniškimi oddelki. Jeseni je na sporedu zaposlitvena tržnica, ki jo obiščejo pomembna podjetja, in študenti tako vzpostavijo stik z njimi. Po prvem vtisu sledijo nizi intervjujev, ponavadi tehničnih, nato kandidata povabijo na obisk, mu organizirajo pot in namestitev. Predstavijo mu podjetje in opravijo nove pogovore. Večina je spet tehničnih, nekateri so tudi vedenjski, da vidijo, kako znaš sodelovati z drugimi. Nadaljnji koraki so odvisni od položaja, za katerega se dokazuješ. Pri nekaterih je potrebna predstavitev svojega preteklega raziskovalnega dela, kaj bi rad raziskoval, kako se vidiš v tej vlogi ... Nato čakaš ponudbo za delo,« je izbirni postopek opisal sogovornik.

Na sedežu Facebooka v Kaliforniji so ga zaposlili na raziskovalno-inženirskem oddelku, kjer dela le peščica izbrancev. Ali dela v pisarni ali zunaj nje, za delodajalca ni pomembno, čez poletje je, denimo, dva meseca služboval iz New Yorka. Prav tako nadrejenim ni mar, ob kateri uri pride v službo. Prost je, kadar si želi. A kljub temu največ časa nameni delu: »Ker to želim in v tem uživam!« je dejal Klemen, ki je pri Facebooku zaposlen eno leto in štiri mesece. V tem času je razvil dva modela, ki se že uporabljata v produkciji. Prvi prepoznava namen statusov. »Če si, denimo, dopisujem s kom po messengerju in zapišem, da moram na letališče ter se mi mudi na uber, model prepozna namen in mi predlaga klic uberja,« je opisal prvi model. »Če zapišem na svoj zid, da grem na večerjo v San Francisco, in prosim prijatelje, da mi priporočijo kakšno restavracijo, model na zemljevidu izriše lokacijo vseh zapisanih predlogov,« je razkril še drugi model.

Skupina, v kateri dela, se imenuje »razumevanje pogovorov«. Šteje deset ljudi. Njihov veliki cilj je v prihodnosti ustvariti umetno inteligenten stroj, ki bo znal razmišljati, reševati probleme, se učiti in komunicirati z ljudmi.

Park na strehi

Delovno okolje, ki ga Facebook ustvarja na sedežu v Menlo Parku, je zelo stimulativno. Zaposlenim je na voljo raznovrstna kulinarika vsega sveta. Tu so še mize za biljard in namizni tenis, nogometno igrišče, fitnes, glasbene sobe z inštrumenti ... Klemnov najljubši kotiček je ogromna streha, na kateri je park, tam preživi največ časa. Na svežem zraku in kalifornijskem soncu možgani hitreje rešujejo zastavljene izzive. Zaposlene pri Facebooku motivirajo tudi s številnimi dogodki – spoznavnimi, športnimi ...

Nadrejeni spodbujajo zaposlene: »Dajo ti svobodo, če se izkažeš.« Vsakega pol leta opravijo evalvacijo, podajo jo nadrejeni in sodelavci. »Šef ne reče: Pojdi in naredi to. Jaz mu povem, kaj sem storil, on pa, naj nadaljujem v tej smeri,« je razmišljal 27-letnik in dodal, da je cilj vodje uspešnost zaposlenih, za katere je odgovoren. Njegovo delo se meri po uspehu skupine: »Če ti nisi uspešen, ni niti on.«

Ustanovitelj in veliki šef Facebooka Mark Zuckerberg ima pisarno v neposredni bližini Klemnove skupine. »Vidim ga vsak teden,« je odgovoril na vprašanje, ali se kdaj srečata. Enkrat na teden imajo zaposleni možnost, da mu postavijo vprašanja. Zuckerberg se odzove tudi takrat, ko zaposlenemu uspe poseben dosežek.

Sogovornik je v letu in štirih mesecih podrobno spoznal, kako podjetje deluje, zdaj pa je čas, da poveča svojo prepoznavnost. »Vsekakor lahko še zelo napredujem! V prihodnjih letih se bom osredotočil na to, da bo moje delo v znanosti prepoznano,« je še dodal raziskovalec umetne inteligence.