Tiskane izdaje
Zatiskati si oči pred dejstvom, da predsodkov pri zaposlovanju invalidov ni, je nesmiselno, meni 28-letna pravnica Mojca Sušec. Zaradi distrofije, natančneje spinalne mišične atrofije, je postala uporabnica invalidskega vozička, s katerim pa Mojca pogumno premaguje (vsakodnevne) ovire, ki jih s seboj prinese invalidnost. Pred osmimi leti se je podala na pot iz rodnega Slovenj Gradca v Ljubljano in se po končani diplomi znašla pred novim izzivom – kot mlada pravnica razume »ovire« pri zaposlovanju mladih v Sloveniji.
Iskanje prve zaposlitve je danes vse prej kot lahka naloga. Kot pojasnjuje sogovornica, sama ni imela veliko priložnosti, da se pred potencialnimi delodajalci, ki so ob prvem stiku njeno invalidnost videli kot oviro, izkaže s svojim znanjem in vrlinami. »Sodelovanje se je končalo bodisi z neodzivnostjo bodisi s sicer prijaznimi besedami, a brez dejanj in pravega epiloga.«
Učinkovitost in karierna priložnost
Na srečo se je kot članica Društva distrofikov Slovenije, ki ji daje oporo pri bivanju, asistenci in neodvisnem življenju, že v času študija seznanila s podjetjem Birografika Bori, ki ga je ustanovilo Društvo distrofikov Slovenije. Birografika Bori je invalidsko podjetje, v njem je najmanj 40 odstotkov zaposlenih invalidov. Podjetje jim daje podporo, da so čim bolj delovno učinkoviti, daje karierno priložnost in je dolgoročno naravnano v razvoj človeških virov.
Sogovornica ponazori to s podatkom, da so ji, ko je bila v podjetju zaposlena že pet mesecev, omogočili prekinitev delovnega razmerja v času, ko je opravljala sodniško pripravništvo, nato pa se je lahko z dodatnim znanjem in izkušnjami vrnila nazaj v podjetje.
»Ljudje v podjetju poznajo specifike distrofikov in tudi drugih vrst invalidnosti, zato laže razumejo naše specifične potrebe. Delovno okolje in delo sta prilagojena, da večino stvari lahko opravimo sami. Ko potrebujemo pomoč, je asistenca zelo dobro organizirana,« svoje delovno mesto pohvali Mojca.
Njeno delo je priprava pogodb, internih aktov, javna naročila in spremljanje novosti v zakonodaji. Zadovoljna je s kolektivom in prijetnim delovnim okoljem, zaradi česar ne razmišlja o menjavi službe. Kljub temu pa si želi konstantnega napredka, tako v osebnem življenju kot tudi v karieri.
Borbenost, osredotočenost, iznajdljivost
»Pomembno se mi zdi, da bi podjetja zaposlovanje invalidov videla kot priložnost.« Poleg finančnih olajšav podjetja dobijo tudi produktivnega delavca, ki ga mnogokrat odlikujejo borbenost, sposobnost načrtovanja, osredotočenost, iznajdljivost in lojalnost. Mojca pravi, da to niso le lastnosti, ki bi jih pripisala sebi, ampak skupne lastnosti tistih invalidov, ki si želijo biti aktivni in neodvisni. Najprej pa sta potrebna pogum in trma, da premagaš začetni strah in se odločiš za svobodno in samostojno življenje.
Priznava, da so lahko tudi invalidi v nepravih okoliščinah neučinkoviti, vendar pa velja tudi obratno. »Z nekaj posluha za določene prilagoditve smo lahko zelo učinkoviti, uspešni in koristni člen podjetja.«
Niso drugačni,
Mojca meni, da se invalidnost še vedno dojema kot nek razlikovalni dejavnik, kar je eden pomembnih krivcev za še vedno prisotne stereotipe in neenakosti. »Želim si, da me ljudje vidijo kot povsem enako drugim ljudem okoli sebe,« iskreno pove.
Ena od stopnic, ki vodijo k enakopravnosti invalidov v družbi, je fizična dostopnost za invalide – prilagajanje infrastrukture in modernizacija javnega prevoza. Eden ključnih dejavnikov pa je tudi zaposlovanje.
