Vseživljenjsko učenje: koristi imajo posameznik, podjetje in celotna družba

Teden vseživljenjskega učenja – festivalsko zasnovani projekt, s katerim nacionalni koordinator, Andragoški center Slovenije, promovira nenehno učenje – je mimo, njegovo sporočilo pa ostaja živo: izobražujmo in usposabljajmo se v vseh življenjskih obdobjih in za vse vloge, ki jih posamezniki prevzemamo. To nas bogati, družbi kot celoti pa omogoča hitrejši napredek in boljšo prilagodljivost.

Razvoj vseživljenjskega učenja spodbuja EU s svojimi programi (Erasmus+), evropsko kohezijsko politiko ter države z lastnimi sredstvi in prioritetami. Evropska komisija nas zdaj priganja: pred dnevi je med priporočila za Slovenijo postavila tudi »prizadevanje za povečanje zaposljivosti nizko usposobljenih in starejših delavcev, zlasti s ciljnimi ukrepi na področju vseživljenjskega učenja in z aktivacijskimi ukrepi«.

Slovenija boljša od povprečja

Slovenija ni najboljši zgled v EU, kljub vsemu pa je po vključenosti v vseživljenjsko izobraževanje nad evropskm povprečjem. Po Sursovih podatkih je tipični državljan Slovenije, ki se dodatno izobražuje, star 25–34 let, ima visoko izobrazbo in se izobražuje pri neformalni instituciji.

Natančneje: leta 2016 je v Sloveniji v kakršni koli obliki izobraževanja sodelovalo 11,6 odstotka odraslih, starih od 25 do 64 let, kar je 0,8 odstotne točke več od evropskega povprečja. V izobraževanju je sodelovalo več žensk (13,2 odstotka) kot moških (10,2 odstotka). Žal pa je trend obrnjen navzdol – delež v izobraževanje vključenih odraslih se zmanjšuje.

Na vrhuncu, leta 2010, je znašal 16,4 odstotka omenjene starostne skupine. Najvišje deleže so dosegale Švica (32,9 odstotka), Švedska (29,6), Danska (27,7), Finska (26,4) in Islandija (24,7), najnižje pa Romunija (1,2), Makedonija in Slovaška (po 2,9), Bolgarija (2,2) in Hrvaška (3,0). Cilj EU je, da bi bilo do leta 2020 v vseživljenjsko izobraževanje vključenih najmanj 15 odstotkov omenjene populacije.

Ko pogledamo, kdo se izobražuje, vidimo »narobe svet«. Tako pri nas kot v EU je delež učečih se skoraj dvakrat večji v skupini mlajših (od 25 do 34 let) kot starejših (od 55 do 64 let), največ je tistih s terciarno izobrazbo, najmanj pa ljudi z osnovno šolo.

Največja ovira je prepričanje posameznikov, da stalnega izobraževanja in usposabljanja ne potrebujejo, pogosti izgovori pa so, da nimajo časa zaradi družine, da programi niso usklajeni z delovnim urnikom in da povzročajo stroške. Ponudniki neformalnega izobraževanja so bili v Evropski uniji v skoraj tretjini primerov delodajalci, v Sloveniji pa ustanove za neformalno učenje in usposabljanje.

Vseživljenjsko učenje je širok pojem, pokriva tako formalne kot neformalne oblike učenja, pridobitev izobrazbe in kvalifikacije za delo in poklic, prav tako pridobitev širokega znanja, spretnosti in osebnostnih lastnosti za uspešno in kakovostno življenje ter delo posameznika in skupnosti – s posebnim poudarkom na izobraževanju in usposabljanju odraslih.

Prvenstveno meri na ranljive skupine, osebe z nižjo oziroma nedokončano izobrazbo, z nizkimi dohodki. Ljudske univerze, financirane z javnimi sredstvi, so v preteklosti odraslim ponujale predvsem dokončanje osnovne ali srednje šole, zdaj pa je njihova ponudba veliko širša, prav tako nabor izvajalcev. Zakaj?

Na globalnem trgu smo vsi ranljivi

Aleš Vidmar z Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada na ministrstvu za delo pojasni: »Sčasoma postajamo vsi bolj ranljivi na globalnem trgu dela. Avtomatizacija, digitalizacija in čedalje hujša konkurenca zahtevajo od posameznika večopravilnost, zato se mora nenehno dodatno usposabljati. Obstajajo različni pristopi in tudi različni financerji. Ministrstvo za izobraževanje gleda andragoško, želi zvišati izobrazbeno raven, za ministrstvo za delo je ključna zaposljivost posameznika, lažja vključitev na trg dela, gospodarsko ministrstvo pa želi povečati konkurenčnost podjetij.«

Ne glede na to, ali država vlaga v osnovno izboljšanje pismenosti, znanje tujega jezika ali v povečevanje poklicnih kompetenc, je največji izziv, kako vse te dejavnosti, programe, izvajalce in uporabnike povezati in uskladiti tako, da bodo učinkoviti. Ni dovolj, da nekdo obiskuje tečaj, ampak mora potem pridobljeno znanje tudi uporabljati. Koristiti mora posamezniku, delavcu in podjetju ter s tem družbi kot celoti.

Na ravni podjetja se kaže v inovacijski sposobnosti, večji usposobljenosti, motiviranosti in prilagodljivosti zaposlenih ter večji produktivnosti in dobičkonosnosti podjetja.

»Z vidika družbe je ključno, da bodo izobraževalci in gospodarstveniki dojeli, da imajo skupni cilj, višje izobraženo delovno silo, ki je tudi zaposljiva in pridobljeno znanje uporablja. Ne ponujajmo programov, ki so všečni financerju, ministrstvu ali evropski komisiji, ampak takšne, ki služijo potrebam delodajalcev in zaposlenih,« poudarja Vidmar.

Žal pa je po njegovem poudarek le na ciljni skupini 45+ in mlajših od 30 let, izvzete pa so generacije, ki so najbolj propulzivne ali so na račun krize »izpadle iz sistema«. Vseživljenjsko učenje se ne konča z izobraževanjem in nato začne znova ob »starejšem obdobju«. Vseživljenjsko učenje mora potekati kontinuirano skozi vsa življenjska obdobja in podporni programi bi to lahko bolje odražali.

Kompetenčni centri za razvoj kadrov

Vključenost odraslih v izobraževalne programe se je v preteklih letih zmanjšala tudi zaradi gospodarske krize, ki je tovrstne naložbe razredčila, kadroviki v podjetjih so se pogosteje ukvarjali z odpuščanjem in s pravnimi vprašanji kot z razvojem kadrov.

Na ministrstvu za delo so se problema lotili tudi s programom, ki se je pokazal kot zanimiv in učinkovit: kompetenčni centri za razvoj kadrov. V dveh dosedanjih razpisih so v 19 panogah investirali skoraj 7,5 milijona evrov in izobrazili več kot 14.500 posameznikov. Tudi novi programi, ki jih razvija šolsko ministrstvo, se poskušajo bolj skoncentrirati na potrebe delodajalcev, jih spodbuditi k investiranju v ta namen. Podporni mehanizmi so nepogrešljivi zlasti za mala podjetja, za katera je priprava in strošek usposabljanja, ampak je treba izbrati in pripraviti vsebine, organizirati.

Katere kompetence manjkajo zaposlenim? Tako rekoč v vseh panogah je potreba po boljšem znanju tujih jezikov, ker se jih nekatere generacije niso učile, zaradi globalizacije v gospodarstvu, trgovini in turizmu prihajajo v ospredje novi jeziki. Pomembni temi sta prodaja in dizajniranje, ki sta nujni za preboj v višji cenovni rang. Do pred kratkim izključno tehnično usposobljeni kadri se morajo zdaj spoznati tudi na komercialo, oblikovanje, vodenje, znati morajo komunicirati …