Tiskane izdaje
Lahko je povezana z željo po doseganju ciljev, dosežkih in pozitivnih rezultatih ali pa se nanaša na močno željo po uveljavljanju, uspehu, slavi in bogastvu – tako je razumevanje ambicioznosti pojasnil psiholog Aleksander Zadel, direktor Inštituta za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio.
»Zaradi tega drugega pogleda se ambicioznost pogosto zaznava negativno, saj se v naši kulturi ne spodobi hrepeneti po slavi, uspehu, priznanju ali bogastvu. Posameznik bi 'moral' biti zadovoljen, da je dober na povprečen neizstopajoč način,« je odgovoril, zakaj ambicioznega posameznika slovensko okolje pogosto jemlje kot nekoga, ki »misli, kaj da je«.
Pomembno vlogo pri oblikovanju posameznikovih ambicij imajo institucije, v katerih se izobražuje in službuje. »Ambicioznost ni odvisna zgolj od osebnega potenciala. Z ustreznim vodenjem in vzpostavljanjem organizacijske kulture, ki omogoča zaposlenim, da se dvignejo iz povprečja, poskusijo svoje rešitve, tvegajo in jim je omogočena tudi napaka, je mogoče ustvariti razmere, v katerih razvijajo večje in širše ambicije, kot je zgolj preživetje na delovnem mestu,« je opisal, kako iz zaposlenih izvabiti ambicioznost.
Po njegovem mnenju delodajalci v zasebnem sektorju hrepenijo po ambicioznih ljudeh. »Ambicioznost je zdrava takrat, ko ljudje ne pričakujejo uspeha samega po sebi ali zaradi sreče in ugodnih okoliščin. Prizadevanje za doseganje in preseganje zahtevnih ciljev na podlagi osebne zavzetosti, predanosti, sodelovanja in odgovornosti ločuje ljudi na tiste, ki si le želijo biti uspešni, in na one, ki to tudi hočejo in zmorejo,« je še poudaril.
Veliko takšnih je odšlo v tujino. Je bila Slovenija premajhna za njihove ambicije? »Odhajajo večinoma tisti, ki menijo, da bodo v drugačnem okolju laže razvili potenciale in dosegli cilje. In tudi tisti, ki pričakujejo zgolj normalne možnosti za svoje delo morda v mizarski delavnici, proizvodnem podjetju ali hotelu. In to je zame še bolj skrb vzbujajoče,« je opozoril.
V ostri konkurenci si težko ravnodušen
Ena tistih, ki so svoje ambicije uresničili v tujini, je Veronika Fikfak, docentka na prestižni univerzi v Cambridgeu. »Ko sem študirala v Sloveniji, so bili moji načrti in želje predvsem moja stvar. Nihče – razen seveda staršev – me pri tem ni spodbujal niti mi ni odpiral vrat,« je odgovorila na vprašanje, kako je doživljala ambicioznost še kot študentka v slovenskem okolju.
V Cambridgeu kot profesorica študentom jasno pove, da so dobri, hkrati pa, da je od njih odvisno, kako se bodo izkazali v ostri konkurenci. Pri tem je zelo pomembna motivacija institucije, je poudarila. V tem pogledu se sama pozanima, kaj si študentje želijo postati, kakšne načrte imajo, pomaga jim pripraviti strategijo, kako naj uresničijo svoje sanje: »To ne pomeni, da jim priskrbim neko pozicijo, ampak jim svetujem o možnostih, jim širim obzorje, da pomislijo tudi na nove, drugačne rešitve.«
Od njih pričakuje zagnanost in uspešnost. »Povem jim, da bom od njih veliko zahtevala izključno zato, ker želim, da uresničijo svoje talente in s Cambridgea odidejo samozavestni in z veščinami, ki jim bodo pomagale v življenju. Včasih se pritožujejo, a zadnji teden pred diplomo so mi za to izkušnjo hvaležni, predvsem pa so ponosni nase,« je pripovedovala. Svetuje jim, da se med študijem dokažejo in pri profesorjih pustijo dober vtis, saj si z vsem, kar počnejo, krojijo tudi ugled. Vse to pa je pomembno pri pridobivanju priporočil za nadaljnjo pot.
Okolje, kot ga je opisala Fikfakova, je ključno za razvijanje ambicij. »Profesorji študente sprašujejo o načrtih med poletjem, v prihodnjem letu, pozneje v življenju. Veliko je aktivnosti in predavanj o kariernih možnostih. V takšnem okolju je težko ostati ravnodušen. Ko tvoji kolegi odhajajo na prakso, si ti ne boš dovolil poležavanja. Zagotovo se boš potrudil, si med poletjem poiskal prakso, po diplomi pa službo,« je opisala sistem, ki spodbuja ambicioznost, zagnanost in vztrajnost.
Kljub vsemu pravi, da med slovenskimi in cambriškimi študenti v ambicioznosti ne opazi razlik. »Poznam veliko izredno sposobnih in ambicioznih slovenskih posameznikov, ki bi lahko dosegli več kot marsikateri moj cambriški študent, a je razlika v sistemu,« je razmišljala in opozorila, da je treba ambicije negovati.
Ponudijo lahko le to, kar imajo
Institut Jožef Stefan (IJS) je ena tistih ustanov v slovenskem prostoru, ki pod svojo streho združujejo zelo ambiciozne ljudi. »V našem okolju prostora za neambiciozne ni,« je zapisal direktor inštituta Jadran Lenarčič. Ambicioznost se pri znanstvenoraziskovalnem delu kaže z vrhunskimi znanstvenimi in tehnološkimi dosežki, s pridobivanjem projektov, poslovnostjo, napredovanjem v organizacijski hierarhiji, z odločanjem in doseganjem akademskih nazivov.
»Za nas so najbolj dragoceni in najuspešnejši tisti, katerih ambicije segajo širše ter so uravnotežene z vizijo skupine, v kateri posameznik deluje,« je dodal.
IJS skrbi za uresničevanje ambicij zaposlenih s tem, da jim pušča odprte vse poti. Lahko se posvečajo bolj teoretičnim raziskavam, morda jih pritegnejo aplikacije v industriji ali pa pedagoška usmeritev, lahko se vključujejo v večje skupine ali delujejo samostojno, je naštel Lenarčič. »Vedno sem poudarjal, da mi je inštitut dal največ s tem, da me nihče ni v nič silil,« je poudaril. Ambicioznost spodbujajo tudi z enoletnim odhodom v tujino med podoktorskim izpopolnjevanjem.
Precej potencialnih ambicioznih kadrov se čez čas vrne iz tujine v Slovenijo in težko najde zaposlitev. Kakšne izkušnje ima pri tem IJS? »Na žalost se razmere za raziskovalno delo v Sloveniji slabšajo. Po letu 2011 se je namreč začelo nespametno varčevanje tudi (in predvsem) na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Absurdno je, da se je to zgodilo v nasprotju s prav takrat sprejeto in pozitivno naravnano raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije.
Nekateri raziskovalci zato iščejo priložnosti v tujini, kjer laže uresničijo svoje ambicije. Na inštitutu imajo vrata odprta, težava pa je, da jim lahko ponudimo le to, kar imamo. Če nimajo možnosti priti do nacionalnega projekta in če ne morejo delati na sodobni opremi, je zanje Slovenija nezanimiva. Trudimo se, da bi z mednarodnim sodelovanjem ohranili svojo konkurenčnost, vendar brez sistematičnega vlaganja države v inovacijski sistem nimamo veliko upanja,« je še priznal Lenarčič.
