Tiskane izdaje
Mesto predsednika uprave Zavarovalnice Triglav je te dni zaželena trofeja. Poskusi zamenjave uprave ali vsaj nekaterih članov se menda celo nadaljujejo. Od zunaj je videti, kot da so to solistične akcije predsednika nadzornega sveta Damjana Mihevca, ki želi zrušiti Andreja Kociča, predsednika uprave Triglava, čeprav sam to v celoti zanika. Koga bo na koncu odpihnilo, je drugo vprašanje, škodilo pa bo Triglavu kot družbi. Seveda ta manever pogreva težave, zaradi katerih se je v obdobju vladavine Kocič-Mihevc tresel stolček zdaj enemu, zdaj drugemu. Kljub vsemu oba še vedno zasedata svoja položaja.
Razlogov, zakaj naj bi letel Andrej Kocič, predsednik uprave Triglava, je menda več. Leto 2008 naj bi sicer končali z milijardo evrov premij, kar gotovo ni slab izdelek, če upoštevamo, da je slovensko zavarovalništvo skupaj zbralo dve milijardi evrov premij. To je Triglavu uspelo kljub katastrofalnim neurjem in finančni krizi, ki se je lani dotaknila tudi zavarovalnic. A vsi kazalniki niso tako bleščeči. Tako imenovani kombinirani količnik kot razmerje med zbranimi premijami, izplačanimi škodami in stroški, ki jih zavarovalnica ob tem ima, naj bi bil za Triglav razmeroma slab. Kritični predsednik nadzornega sveta Damjan Mihevc celo meni, da je ta kazalnik precej slab v primerjavi z nekaterimi drugimi zavarovalnicami. Seveda pa je mogoče vprašanje tudi obrniti. Če je količnik res tako problematičen, zakaj nadzorniki tega niso dovolj strogo in sproti opazovali? In se na to odzvali?
Tudi širitev Triglava na trge Jugovzhodne Evrope bi lahko obravnavali kot slovenski izvozni zavarovalniški vzorec ali pa kot nekaj, kar zavarovalnico preveč izčrpava. Zadnje bi smeli domnevati zaradi nenehnih potreb po dokapitalizaciji v prevzetih Vardarju in Kopaoniku, da o Lovćenu, kjer je menda že spet trkala na vrata policija, sploh ne govorimo. A v te posle in prevzeme so, kakor je bilo videti od zunaj, družno stopali uprava in nadzorniki. Včasih je bilo sicer videti, kakor da so se sporekli zaradi previsokih ali prenizkih provizij, ki so spremljali te prevzeme.
Še bolj kakor dokapitalizacijski milijoni, ki se stekajo v prevzete jugoslovanske različice Triglava, pa so menda problematični kadri, ki zlepa nočejo na začasno delo v te nove podružnice na območju nekdanje Jugoslavije. Kadri so sploh menda ena od šibkih točk Kocičevega kraljevanja na Triglavu, saj mu tega, da je v njegovem času hišo zapustilo skoraj 30 strokovnjakov z direktorskih mest, prav gotovo ne gre šteti med odlike.
A zdi se, kakor da si je Andrej Kocič, ki so ga že oplazile krogle, s katerimi ga hočejo odstreliti, deloma to nakopal sam. Najprej je nespretno in pozno zahteval nagrado za leto 2007. Tudi pri odpovedovanju fiksni plači, še bolj pa pri zahtevah po višji odpravnini je videti, kakor da je imel slabe svetovalce. Namesto devetih zahtevati osemnajst plač odpravnine pač ni majhna razlika.
Težko je presoditi, ali je bilo odstavljanje Kociča soliranje ali pa odločitev, glede katere so se zedinili z lastniki. Navsezadnje sta se Kocič in Mihevc v igri »kdo bo koga« urila cel mandat – in oba preživela. Trenutno je videti, da bi lastniki radi preko Kada in Soda to partijo prekinili, saj so na upravo že poslali pismo, naj skliče skupščino, ki bo izvolila nov nadzorni svet. Tako bi se s svojimi nasveti lahko izkazala tudi nova vladna kadrovsko-akreditacijska komisija, ki jo menda želijo prehiteti akterji tokratnega kaskaderskega odstavljanja vodilnih.
