Tiskane izdaje
Ljubljana – Povečanje pridelave poljščin in z njo med drugim povečanje odkupa krušne pšenice na 130.000 ton za domačo predelavo sta strateška cilja slovenskega kmetijstva v novem programskem obdobju do leta 2020. Za ta namen bodo pridelovalci dodatno finančno spodbujeni tudi s proizvodno vezanimi plačili.
Letošnji odkup krušnega žita po najbolj svežih podatkih v Sloveniji ni presegel 80.000 ton. Ali bodo dodatna plačila (okrog 123 evrov na hektar) zares prispevala ne le k večji pridelavi ampak tudi k odkupu in zagotavljanju izdatnejše oskrbe z domačo pšenico v slovenskih žitno predelovalnih podjetjih, je odvisno tudi od uspešnega sodelovanja vseh členov v žitni verigi. Ta je v svojem petletnem delovanju dosegla določene rezultate, ki se kljub težavnemu dogovarjanju o cenah kažejo v večjem odkupu, večjih hektarskih pridelkih, izbiri boljšega, pridelovalnim razmeram ustreznejšega semena, boljši kakovosti odkupljene pšenice. In, kot je na okrogli mizi v okviru žitne konference na GZS poudaril Janez Bojc, predsednik uprave Žita, največjega odkupovalca pšenice v Sloveniji, »bolj smo povezani, več komuniciramo med sabo«, velik poudarek je tudi na promociji slovenskega porekla. A ob vsem tem ostajajo strukturne težave, za katere pa po njegovem sami v verigi ne bodo zmogli najti rešitev in ustreznih odgovorov, ampak jih je treba reševati z novo razvojno paradigmo, saj se okolje okrog nas spreminja, je poudaril Bojc in dodal, da veriga mora biti konkurenčna.
Težave z zvestobo
Član uprave Panvite Branko Virag, ki je bil sicer kritičen do pridelovalcev, ki so mimo svojih zadrug pripravljeni prodajati pšenico tujim odkupovalcem, če jim ti ponudijo zanjo cent več, namesto da bi pokazali pripadnost svojim zadrugam in organizatorjem odkupa ter naprej do predelovalne industrije, je med drugim opozoril, da je žitna veriga v Sloveniji za razliko od Avstrije zelo mlada, poleg tega pa je slovenski trg majhen. Kljub vsemu je prepričan v nujnost obstoja in krepitve odnosov v verigi. Direktor Kmetijske zadruge Radgona Danilo Rihtarič je proizvajalce vzel v bran, ko je dejal, da živijo pač v bližini meje in če je pri sosedih pomanjkanje kakovostne pšenice, so jo po višji ceni pripravljeni odkupiti pri naših kmetih, ki se na ponudbo odzovejo. Na to, kako bi zadruge kot organizatorice odkupa lahko vplivale na večjo zvestobo svojih članov domači oskrbi, ni bilo odgovora.
Rihtarič je prepričan, da potrošniki želijo kupovati slovenski kruh in da lahko sprejmejo kakšen odstotek višjo ceno. S tem se je strinjal tudi direktor semenarske družbe Agrosaat Simon Grmovšek, ki je provokativno navrgel, da je hrana pri nas prepoceni, če upoštevamo, koliko denarja mesečno porabimo denimo za mobilno telefonijo, televizijo.
Danilo Kobal iz uprave Mlinotesta pa je med drugim opozoril, da imajo sicer tudi v Vipavski dolini oz. na Primorskem potencial za pridelavo pšenice, s katero bi pokrili vsaj 15 odstotkov svojih predelovalnih zmogljivosti, a so se poizkusi, da bi se dogovorili z lokalnimi pridelovalci pred nekaj leti izjalovili, zato so se prisiljeni oskrbovati iz bolj oddaljenih njiv v severovzhodni Sloveniji.
Ko nas tepe majhnost
»Vsi bi lahko bili zadovoljni, če bi se cela veriga dejansko razvijala, tudi s podprtim investiranjem v nove tehnologije, v novo opremo, in bi imela perspektivo ne samo na domačem trgu ampak tudi na drugih trgih. Sama žitna veriga za te izzive verjetno ne bo mogla najti odgovorov,« je poudaril Bojc in pritrdil ugotovitvam agrarnega ekonomista Aleša Kuharja, ki je ob predstavitvah najbolj svežih podatkov o razmerah v agroživilskem sektorju in primerjavah z EU izpostavil ne le podatke, po katerih je slovenska pridelava krušnega žita na skupno 37.500 hektarih s pridelovalnimi površinami, velikimi od dva do 150 hektarov in povprečnim hektarskim pridelkom 4,4 tone slabša in zanemarljivo majhna v evropskem merilu, cene pšenice pri nas pa so že zdaj na »maksimalni ravni, na najvišji v EU«. A kot priznava, pridelovalci v Sloveniji delujejo v območju neugodnega cenovnega razmerja.
Nova razvojna usmeritev?
Žitna veriga je po njegovem ena najbolj mednarodno izpostavljenih verig in si mora prizadevati za konkurenčnost. Na vprašanje kako in s kom to doseči pa odgovarja, da z usmeritvijo v razvojno vertikalno povezano oskrbno verigo z enotnim razumevanjem stanja in ciljev, česar zdaj ni zaznati. Ob spremembah lastništva v treh največjih pekarskih obratih pri nas, ko se po njegovem kaže tudi, kdo zmaguje v boju za regionalno prevlado v agroživilstvu, pa je bil zelo kritičen tudi do novega programa razvoja podeželja, v katerem ni zaznati prave strategije, kaj šele podpore razvoju nosilnih stebrov pridelave ampak gre bolj za spodbujanje »nekih eko ezoteričnih in hobi programov«. Ob tem je izpostavil povsem drugačne programe drugih, tudi Hrvaške, ki je konec oktobra, denimo izplačala skoraj 40 milijonov evrov 43 poslovnim subjektom, med katerimi so štiri živilska podjetja dobila več kot pet milijonov evrov (med njimi Zvijezda, PIK, Podravka), kar pomeni, da podpira svoje znane vodilne proizvajalce. Kot je poudaril Kuhar je Sloveniji absolutno potrebna nova razvojna paradigma, saj parametri razvoja slovenskega agroživilstva niso spodbudni, potrebna je streznitev in umeritev kompasa za ustreznejšo smer na podlagi razumevanja razmer in učinkov, saj če kdaj, potem gre zdaj zares, je bil dramatičen Kuhar.
