Tiskane izdaje
Zeleni zabojček
Leta 2009 je skupina kupcev, ki je želela redno prejemati ekološko hrano na dom, ustanovila podjetje, se povezala s kmetijami, razvila distribucijo in poslala obvestilo prijateljem. »Bili smo prvi in šlo je hitreje, kot smo pričakovali,« razloga za nastanek poslovne uspešnice navede Gregor Hribar, solastnik Čarne, pod okriljem katere deluje Zeleni zabojček. Vsak teden v domove in pisarne po vsej Sloveniji dostavijo okoli 300 zabojčkov z lokalno pridelano in ekološko certificirano hrano po cenah, ki so enake ali nižje kot na ljubljanski ekološki tržnici. Redno sodelujejo s približno tridesetimi, večinoma slovenskimi kmeti, spomladi pa ponudbo dopolnjujejo s sadjem in zelenjavo iz uvoza.
Foto: Uroš Hočevar
Največja težava je veliko dela za pet zaposlenih, ki jim občasno pomagajo študenti, na pol v šali in na pol zares odgovori Hribar. Največji izziv je komunikacija med ekipo, kmeti in naročniki. Da zadnji ne bi bili nezadovoljni, če bodo v zabojčku pogrešili naročeno solato, ki so jo kmetu pojedle srne, jim vsak teden pošiljajo spletne novičke, v zabojček pa dodajo listič z zapisom, kaj vse se jim je dogajalo tisti teden, od kod je zelenjava in kaj lahko iz nje pripravijo.
Mlekarna Krepko
Ljubitelji kefirja gotovo poznajo Krepkega suhca, ki ga po tradicionalni metodi iz kefirjevih zrn pridelujejo v mlekarni iz Laz pri Logatcu. Pred 20 leti sta jo ustanovila zakonca Kelečević, zdaj pa jo vodi njuna hčerka Sandra Turnšek. Orala je ledino pri odkupu slovenskega ekološko pridelanega mleka in ekološkem certificiranju njegove predelave.
»Svojo majhnost jemljemo kot prednost. Delamo specialne, niške produkte, ki se jih drugi ne lotijo, ker se jim to ne izplača in ker so tradicionalni postopki proizvodnje praviloma daljši in težji,« poslovno filozofijo strne Turnškova. Ozaveščenost Slovencev o pomenu zdrave hrane je po mnenju Turnškove vse večja in takšnim za kakovosten izdelek ni težko odšteti nekaj centov več.
Foto: Ljubo Vukelič
Zadruga Dobrina
Začetno finančno spodbudo je dobila iz sredstev mariborske Evropske prestolnice kulture, a bi lahko podobno kot drugi tedanji projekti utonila v pozabo, če ne bi naslovila tržne niše - povpraševanja po sveži, lokalno pridelani hrani. Zaupanje v zadrugo je bilo na začetku slabo. »Kmetije smo morali iskati, zdaj pa nas kmetje poiščejo sami,« pove njen vodja Denis Ploj. V zadrugi je 75 članov, glavnino predstavljajo manjši pridelovalci z območja Slovenskih goric. Samo v zadnjem letu se ji je pridružilo 14 novih. »Nekateri kmetje so se prav zaradi včlanitve v zadrugo preusmerili v ekološko pridelavo, ki jo spodbujamo, drugače pa se vanjo lahko včlanijo pridelovalci, vključeni v shemo ekološke in integrirane pridelave,« pojasni Ploj.
Foto: Tadej Regent
Lani je zadruga prodajo povečala za 40 odstotkov in imela okoli 160.000 evrov prihodkov. »Ves dobiček usmerjamo v razvoj, saj želimo, da so kmetje pravično plačani.« V prihodnosti načrtujejo vzpostavitev manjšega obrata, v katerem bodo lahko predelali in tržili pridelke, ki jih je v glavnini sezone preveč.
Prospeh
Zagonsko podjetje Tomaža Levaka, Žige Dreva, Branimirja Rakića in osmih drugih članov je razvilo aplikaciji Izvor in Foodko, s katerima dokazuje, da se lahko težavi transparentnosti in distribucije v preskrbni verigi s hrano rešujeta hkrati. Izvor je mobilna aplikacija, s katero potrošnik preverja poreklo mlečnih in mesnih izdelkov s skeniranjem črtne kode na njih. Poleg podatka, iz katere slovenske kmetije prihaja mleko ali meso v izdelku, uporabnik izve, koliko kilometrov je povprečno prepotovalo od pridelovalca do proizvajalca, izdelek lahko tudi oceni in komentira.
Foto: Roman Šipić
Platforma Foodko pa deluje šele teden dni. »Poskuša združiti manjše in večje lokalne proizvajalce, da si delijo transportne zmogljivosti. Manjši proizvajalci s tem dobijo možnost, da pripeljejo proizvode na trg, večji pa si pokrijejo del stroškov, ki jim zmanjšujejo dobičkonosnost,« razlaga Drev. Potrošnik na spletu naroči hrano lokalnih proizvajalcev, zdaj jih je v mreži okoli 20. Ko ti prejmejo naročilo, najbolj optimalen način prevoza uskladijo prek aplikacije. Uporabljajo zgolj obstoječe prevoze proizvajalcev. Ti hrano potrošnikom dostavijo na dom ali na dogovorjeno prevzemno mesto, ki je za zdaj v Ljubljani.
Foodko je ekipi Prospeha odprl vrata v nemški podjetniški pospeševalnik Finish, ki ji razvoj financira s 150.000 evri.
Mlekarna Planika
Leta 1995 jo je na pogorišču Kraševega obrata za proizvodnjo mleka v prahu in z njegovimi 64 delavci ustanovila Kmetijska zadruga Tolmin. Najprej je v Kobaridu uredila sirarno, nato je v ponudbo uvrstila še fermentirane izdelke, skute in sveže mleko. Na posestvu v Bovcu proizvaja ekološke mlečne izdelke.
Foto: Igor Zaplatil
Zadruga je v 100-odstotni lastni mlekarne, vanjo mleko dobavlja okoli 120 kmetov. »Mleko odkupujemo od kmetov, ki delajo v zelo težkih razmerah. Če ga želimo imeti dovolj, ga moramo plačati bolje kot druge mlekarne,« pravi direktorica Anka Lipušček Miklavič. Težave zaradi prevelike količine mleka na trgu so se dotaknile tudi mlekarne Planika. »Na trgu se srečujemo z nizkocenovnimi uvoženimi izdelki, ob katerih se je smiselno vprašati, ali so sploh še mlečni izdelki. Kupci pa žal še vedno gledajo izključno na ceno. Zavedam se, da si vsak ne more privoščiti dragih izdelkov, a menim, da se vsi skupaj še premalo zavedamo, da s tem, kar kupujemo, kupujemo tudi zdravje.«
Kljub temu vlagajo v razvoj. Pred kratkim sta luč sveta ugledala ekološki jogurt z dodanim konopljinim oljem in sir s konopljinimi vršički, s sodelovanjem z lokalno ribiško družino nastaja tudi sir z dimljeno soško postrvjo.
Vila natura
Ekološka kmetija Slavič iz Vučje vasi v Prlekiji je za odskočno desko pri poslu izkoristila stari sadovnjak, ki so ga delno obnovili, in iz jabolk stiskali sok, kmalu zatem pa celotno kmetijo preusmerili v ekološko. Na njivskih površinah pridelujejo od 13 do 15 poljščin. »To je težko, a raznovrstnost, ki jo lahko ponudimo potrošniku, je dodana vrednost naše ekokmetije,« meni Marko Slavič.
Foto: Iztok Ilich
Največ površin je zasejanih z biožiti, tudi starimi sortami, ki jih je Slovenija že skoraj pozabila. Leta 2014 so kmetijo s pomočjo nepovratnih sredstev prenovili z nakupom novih strojev za čiščenje in luščenje žit ter mlinom na kamen, v katerem žita meljejo v moke, zdrobe in otrobe.
Marko Slavič želi, da bi imeli slovenski pridelovalci večjo težo pri javnih naročilih. Da bi torej poleg cene pomembno vlogo pri izbiri določenega ponudnika igrala kakovost hrane.
