Tiskane izdaje
Po vseh razpravah o samopreskrbi in izpostavljanju pomena prehranske varnosti, spodbujanju h kupovanju domačega, kar naj bi pomagalo k izdatnejši domači pridelavi, še vedno ni pričakovanih sadov. Zato, pravi Kuhar, ker se problema ne lotevamo »pri rogovih, to je pri vzpostavljanju konsistentnih in konkurenčnih preskrbnih sistemov od primarne pridelave do trgovine«. Brez teh po njegovem pač ni mogoče doseči večje samopreskrbe, zato je treba preiti od besed k dejanjem in začeti spodbujati sodelovanje in z njim konkurenčnost celotnih preskrbnih sistemov.
»Stabilne živilske verige so verige z dobrim notranjim upravljanjem ponudbe in povpraševanja. Imajo scenarije, kako delovati ob presežkih in kako ob pomanjkanju surovine, in seveda dobro poznajo potrošnika oz. trg, kamor prodajajo. Poleg dobrega planiranja jim je bistveno tudi zaupanje, ki temelji na ekonomski stabilnosti deležnikov v dobrem in slabem,« poudarja Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij GZS.
Ker nam takih sistemov tudi zaradi še vedno zelo partikularnega dojemanja členov in nezadostnega spodbujanja ter prakticiranja verižne logike povezovanja kmetijstva, živilske industrije, trgovine oz. distribucijskega sistema še ni uspelo vzpostaviti, se na naš trg uspešno vrivajo drugi. Tudi zato Kuhar meni, da Slovenija s tako politiko podpira uvoz hrane, »ki je proizvedena zato, da je poceni, in ima torej drugačne kakovostne značilnosti, kot je recimo glavnina hrane, proizvedene v Sloveniji, kjer proizvajalci še vedno zasledujejo nek drug cilj«. In ta je, da bi bila ljudem všeč, pa da bi bila kakovostna.
Uvoz je spremenil okus
Na vprašanje, kje naj se v teh razmerah išče slovenski živilski sektor, Kuhar odgovarja, da je bolj kot naštevanje tega, česa se lotiti, kar je po njegovem relativno preprosto ugotoviti, problem, kako se zadev lotiti sinhrono, saj samo hkratna usklajena akcija delovanja prinese rezultate. Tako ni najpomembnejše prepričevanje potrošnika, naj kupuje domače, ampak da prepozna tudi kakovost. »Da zna tudi med domačimi ponudniki ločiti med kakovostnim in cenenim, da loči kakovost od nekakovosti.«
Druga pomembna zgodba je po njegovem nadzor, pri čemer spomni na nedavna razkritja s potvorbami izvora živil, ko se je pokazalo, da država, ko se loti sistematičnega pregleda, najde anomalije. »Pomeni, da so anomalije ustaljena praksa, kar je zbuja skrb, in seveda tisti, ki delajo pošteno in proizvajajo kakovostne stvari, tako izgubljajo precej zagona.«
Kot tretji in po njegovem verjetno najpomembnejši del pa je spodbujanje konkurenčnosti celotnih sistemov. »Država deluje zelo oportuno in se ne potrudi dovolj, da bi podprla tiste akterje, ki delujejo integrativno. Zelo se drobijo ukrepi, ciljni instrumenti so usmerjeni v to, da je prejemnikov čim več in da so manjši. Velikih sistemskih premikov v višje zagotavljanje nacionalnega porekla, ki bo vstopalo v formalne prodajne sisteme, ne bo in jih ni pričakovati, ker se ponudba drobi. To se zdaj vidi s potenciranjem dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Tako ta sistem, ki seveda ima svoje mesto v Sloveniji, postaja nekako paralelna ekonomija, ki je zelo malo ali pa praktično ni obdavčena. Je tudi bistveno manj nadziran, postaja pa že kar pomemben del ponudbe.«
Ob tem Kuhar navaja svojo nedavno izkušnjo s Krasa, kjer v osmicah večji ponudniki in predelovalci mesnin odkrito povedo, »da opažajo zelo hofer-osmice, v katerih torej ponudniki poleg svojih mesnin ponujajo tudi blago, kupljeno v najcenejših sistemih, kot so Hofer, Eurospin itd., kar potem prodajajo za svoje«.
Nerazumevanje države
»Del pomembnih podjetij je zdaj v portfelju slabe banke, del je seveda takih, ki jim je uspelo lastniško prestrukturirati in pretvoriti finančne deleže, s katerimi so zdaj obremenjena, del pa je zelo dobrih podjetij. V vseh prvo naštetih podjetjih so bile podhranjene razvojne aktivnosti in iskanje strateških usmeritev. Kljub vsemu pa je del podjetij, ki jasno kažejo razvojne aktivnosti, vizijo, so tvorec regionalnega igralca mednacionalnega formata. Te primere je treba podpirati na vse možne načine. Ta podjetja morajo čutiti od države, javnosti, da je to model, ki lahko zagotovi razvojni preboj, obstanek,« pravi Kuhar.
Na vprašanje, ali bi se tu lahko zgledovali po Hrvaški, kjer država zelo stoji ob strani ključnim igralcem v tem sektorju, odgovarja, da ima sosednja država specifični model, ki je dajal prednost vzpostavljanju megaholdingov, in da je treba vedeti, kako velik je pomen agroživilstva poleg turizma v hrvaškem BDP, medtem ko je v Sloveniji živilskopredelovalni del le manjši del predelovalnega sektorja.
Ob izpostavljanju strateškega pomena prehranskega sektorja tudi pri nas pa dodaja, da je eno pomen, drugo je multiplikator za ekonomski razvoj, saj je živilska industrija znana po tem, da ima zelo velik multiplikativni učinek. »Če se poveča proizvodnja v živilskem sektorju, se to zelo pozitivno kaže na gospodarski rasti. Ker je velik del nabave živilskopredelovalne industrije na lokalni ravni, se s tem seveda obrača lokalna ekonomija. Del živilske industrije je delovno intenziven, kar pomeni, da z rastjo proizvodnje zelo hitro vpliva na zaposlenost, na gospodarsko rast. Ampak tega pri nas politika še ni dojela. Nisem še slišal, da bi naš gospodarski ali pa finančni minister to razumel. Sem pa slišal to reči nizozemskega gospodarskega ministra, ki se je zavedal multiplikatiivne moči živilske industrije.«
