Pred vstopom v EU Hrvaška ni nasprotovala teranu

Ljubljana, Bruselj – Slovenija ne privoli v iskanje kompromisa, za katerega navijajo v evropski komisiji po neusmiljenih pritiskih Hrvaške, da bi slovensko geografsko zaščito terana razširili tudi na hrvaški teran, je sporočilo slovenskega kmetijskega ministra Dejana Židana po današnjem sestanku z evropskim komisarjem Philom Hoganom.

Argumenti, s katerimi Slovenija brani zaščito za vino, ki ga pridelujejo le na Krasu, so nedvoumni in jih komisija ne more prezreti. Kot ključno dejstvo je slovenska stran na pogovoru izpostavila, da je evropska komisija leta 2013 trikrat pravno opredelila, da je zgodba z zaščito terana končana. To je bilo tudi javno povedano, v imenu komisije je to sporočil takrat tudi njen tiskovni predstavnik, nazadnje tudi v odgovoru na poslansko vprašanje jeseni 2013 tudi takratni evropski komisar za kmetijstvo Romun Dacian Ciolos. Slovenska stran je na sestanku s Hoganom izpostavila, da če je kdorkoli želel ugovarjati zaščiti kraškega terana, bi moral to storiti leta 2004, ko je naša država s polnopravnim članstvom v EU zaščito terana prenesla v evropski pravni red. Tudi Hrvaška do leta 2011, v času predpristopnih pogajanj, nikoli ni izpostavila vprašanja zaščite terana. Pa tudi leta 2013, ko je Slovenija morala ratificirati pristop sosednje države v Evropsko unijo, tega niso omenjali.

Vpogled v dokumente ni bil omogočen

Slovenija je v branjenju svojih interesov zahtevala, da ji komisija predstavi dokumentacijo, s katero Hrvaška želi doseči »delitev« geografske zaščite terana. Doslej namreč ni bil mogoč vpogled v kakršenkoli dokument, s katerim naj bi politiki sosednje države poskušali prepričati komisijo. Pričakuje tudi zelo jasno pojasnilo druge strani, kaj se je zgodilo po letu 2013, da je zdaj morala postaviti vprašanje zaščite terana.

Dejstvo je, da so v hrvaški Istri tik pred pristopom pospešeno obnavljali in na novo zasajali vinograde (v času evropske vinske reforme zaradi presežkov vina na trgu, reforme, ki je s subvencijami pomagala v drugih državah krčiti vinograde in uvajala zeleno trgatev) prav s trto in cepiči slovenskega izvora, sorte refošk, iz katere naj bi pridelovali teran. Da bi se izognili zapletom s Slovenijo, so na sortno listo svojih trt na novo uvedli sorto teran, ki je zgodovinsko dokazano po registrih nekdanje skupne države nikoli niso imeli. Tudi zato zdaj Slovenija želi videti vse pravne argumente, na katere se sklicuje sosednja država.

Slovenska stran je poudarila, da od komisije in komisarja pričakuje, »da delujeta v duhu vseh pravnih pravil, saj je njuna naloga, da ščiti pravni red«, je primer terana irskemu komisarju zato ponazorila kar s primerom njihovega znamenitega piva guinness: to je tako, kot če bi Slovenija uvozila pražen ječmen iz Irske in iz njega začela variti pivo, ki bi ga čez leta želela zaščititi in prodajati pod istim imenom. O kompromisu pa so jasno povedali, da je o njem mogoče govoriti vse do trenutka, ko zgodba še ni končana. Pri teranu pa je bila nedvoumno na komisiji končana od leta 2013.

Na podlagi česa zahtevajo Hrvati zaščito?

»Ko so Hrvati videli, da je naša zaščita terana pravnomočna, so se domislili, da bodo dali na svojo sortno listo trto teran, čeprav je dokazano to sorta refoška, ki so jo kupovali pri nas in iz katere na Krasu pridelujemo teran«, je pobudo sosedov komentiral direktor sežanskega Vinakrasa Marjan Colja.

Marjan Colja se sprašuje, kako je mogoče, da je evropska komisija dovolila vnovično odpiranje tega vprašanja, saj je teran že zaščiteno vino. Na ta način so vprašljive tudi zaščite vseh ostalih vin (prosec, tokaj) in še drugih proizvodov. Vinakras je kot proizvajalec prosil evropsko komisijo za vpogled v dokumente, s katerimi Hrvati zahtevajo razširitev zaščite. Komisija jim je po pritožbi to sicer dovolila, a so bistvene vsebinske podatke izpustili, iz česar sklepajo, da sploh nočejo povedati, na podlagi česa Hrvati zahtevajo to širitev zaščite.

»Pred vstopom v EU je imela Hrvaška možnost ugovarjati zaščiti terana, tako kot so nasprotovali zaščiti proseca (prošek) in portugize (portugalka). Tako v Italiji kot v Španiji so oba ugovora zavrnili in Hrvaški ne dovolijo uporabe teh imen. Hkrati bi morali to zahtevati tudi od nas, pa niso. To je bilo namerno, ker so bili pred vstopom v EU in so se bali blokade Slovenije,« je zaplet komentiral Colja.

Pred dnevi je hrvaški vinogradnik Matošević izjavil, da njihovi vinarji Slovencem ne bi nikoli prepovedali uporabe imena teran. Colja k temu dodaja izkušnjo izpred nekaj let, ko so v Poreč na ocenjevanje poslali svoje vzorce terana. Komisija jih je izločila in jih umestila med refoške. »Povedali so nam, da mi terana sploh nimamo, ampak imamo refošk.«

Teran – del nacionalne identitete

Vlada je pred tednom zadolžila kmetijskega ministra Dejana Židana, naj vztraja pri popolni zaščiti terana v EU kot vina, ki ima nacionalno zaščito že več desetletij, od vstopa Slovenije v Evropsko unijo pa tudi polno zaščito EU kot vino, ki se prideluje samo na Krasu v Sloveniji iz sorte refošk, brez kakršnekoli izjeme za uporabo zaščitenega imena za druge pridelovalce. Zaščita terana je tudi del kulturne dediščine in nacionalne identitete ter bistvenega ekonomskega pomena za Kras, še poudarja vlada.

Odzvala se je namreč na pobudo Hrvaške, ki to zaščito spodbija in zahteva pravico do uporabe besede teran tudi pri označevanju svojega vina. Hrvaški kmetijski minister Tihomir Jakovina je namreč pretekli teden, po dvostranskih pogovorih z evropskim komisarjem za kmetijstvo Philom Hoganom v Bruslju izjavil, da Hrvaška kmalu pričakuje pozitivno rešitev vprašanja terana za vinarje v hrvaški Istri. Hrvaška zahteva za svoje vino oznako »teran, hrvaška Istra«.

Zaradi zaščite kmetijskih proizvodov v EU sta imeli Slovenija in Hrvaška že nekaj sporov. Zapletlo se je pri kranjski klobasi, ko se je na slovensko vlogo za zaščito pritožila Hrvaška, in pri istrskem pršutu, ko se je na hrvaško vlogo pritožila Slovenija. V obeh primerih je bil dosežen kompromis, v prvem o prehodnem obdobju za Hrvaško, v drugem o skupni zaščiti.

Evropska zakonodaja

Že leta 1993 je v EU začela veljati zakonodaja, ki zagotavlja zaščito kmetijskih pridelkov oziroma živil, pridelanih ali predelanih znotraj določenih geografskih območij ali narejenih po tradicionalnem receptu ali tradicionalne sestave. Ti proizvodi se od sorodnih razlikujejo po določenih značilnostih glede proizvodnje ali sestave, upoštevati se morajo predpisana pravila proizvodnje, proizvod pa je podvržen tudi strogi dodatni kontroli certifikacijskega organa.

Leta 2006 je bila v EU objavljena nova, izpopolnjena zakonodaja na področju zaščite kmetijskih pridelkov oziroma živil. Izdani sta bili uredba Sveta o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila in uredba Sveta o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil, ki ju je konec leta 2012 nadomestila nova uredba evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil. Ta poleg proizvodov z zaščiteno označbo porekla, zaščiteno geografsko označbo in zajamčeno tradicionalno posebnostjo predpisuje še drugo stopnjo sistemov kakovosti, in sicer neobvezne navedbe kakovosti, s katerimi bi lahko proizvajalci proizvode s posebnimi značilnostmi ali lastnostmi prav tako prodajali z neko dodano vrednostjo.