Pri gensko spremenjeni hrani ne bi smeli popuščati

Strokovnjaki pogajanja o partnerstvu v trgovini in investicijah med ZDA in EU predstavljajo kot veliko stvar za gospodarstvo Evrope in Amerike, v kmetijstvu pa so težave večje. Direktor Centra za mednarodno ekonomijo münchenskega Inštituta Ifo Gabriel Felbermayr skupaj s kolegi svetuje tudi evropskemu parlamentu.

Prejšnji teden ste pristojnemu odboru evropskega parlamenta predstavili težave, ki jih ta lahko prinese kmetijskemu sektorju, v svojih prejšnjih publikacijah pa ste pisali, da bi bil neuspeh transatlantskih pogajanj o partnerstvu v trgovini in investicijah (TTIP) zelo slaba stvar.

Na splošno to drži, raziskava, ki smo jo predstavili v sredo, pa se nanaša na kmetijski in prehranski sektor, ki je zelo težaven tudi v transatlantskih pogajanjih.

Kaj je najbolj skrb vzbujajoče?

Sporazum o kmetijstvu bo lahko močno pritisnil na evropske kmete. Ameriško kmetijstvo je pri žitih, koruzi, govedini, svinjini, perutnini in še kje bolj konkurenčno od evropskega, zato je nevarnost, da se bo po sklenitvi trgovinskega sporazuma dohodek evropskih kmetijskih obratov zmanjšal.

Mnoge skrbijo tudi genetsko spremenjene rastline, uporaba nekaterih pesticidov in podobno.

Mislimo, da evropska komisija pri tem ne bi smela popuščati. O tem se mora strinjati evropski parlament, morda tudi parlamenti posameznih držav in vsaj prvi se ne bo strinjal z genetsko spremenjenimi organizmi in hormoni v mesu. Že iz sporazuma med EU in Kanado vemo, da je mogoče vztrajati pri določenih omejitvah, da ni treba liberalizirati prav vsega, mogoče je najti tudi druge rešitve. Kanada lahko v EU izvozi petdeset tisoč ton govedine, a le, če dokaže, da pri vzreji niso uporabljali hormonov. O tem smo govorili tudi z evropskimi parlamentarci.

Bo mogoče podobno soglasje poiskati tudi z Američani ali pa je ameriška agrarna industrija preveč vplivna?

Nobenega dvoma ni, da je res zelo vplivna, ne smemo pa pozabiti, da kmetijstvo daje le en odstotek ameriškega bruto domačega proizvoda. Devetindevetdeset odstotkov Američanov svojih dohodkov ne pridobiva v kmetijstvu in ti so seveda v drugačnem položaju. Čeprav bi Američani dobili vse, kar si želijo, so tudi njihove pridobitve v kmetijstvu majhne. Tako kot Evropejci bodo največ pridobili na drugih področjih, v strojništvu, kemični in farmacevtski industriji ter pri storitvah.

Torej mislite, da evropska politika v kmetijstvu ne bo privolila v večje koncesije?

Kot lahko vidimo pri genetsko spremenjeni hrani, se tudi v Evropi mnenja razlikujejo, Nemčija in Avstrija vodita drugačno politiko od Velike Britanije ali Poljske. V velikih državah, kot je Nemčija, pa je nasprotovanje genetsko spremenjenim živilom tako močno, da se komisija ne bo spustila v takšno tveganje, to vedo tudi Američani. Zato verjamem, da na občutljivih področjih, med katera spada genetsko spremenjena hrana, ne bo popuščanj. Tveganje, da bi Evropa potem odstopila od vsega dogovora, je preveliko.

In kaj še moti Nemčijo in druge?

Motijo jih razvpito hormonsko meso in nekatera zdravila, ki jih v ZDA lahko uporabljajo pri vzreji živine, raktopamini (nehormonske spodbude rasti, op. p.), ki v Evropi prav tako niso dovoljeni, potem so tudi v klorovi raztopini oprani piščanci. Številni od teh postopkov po prepričanju kmetijskih strokovnjakov niso problem, klorirana kokoš ni nevarna za zdravje, politično pa so to zelo eksplozivne teme, še posebno genetsko spremenjena živila. Tu nimajo svojih interesov le ameriški kmetje, ampak tudi proizvajalci semen kot Monsanto in Pioneer ter kemična industrija, ki izdeluje gnojila, pesticide, insekticide in podobno za genetsko spremenjene rastline. Ameriški interes za odpiranje je velik, Evropa pa ima le malo manevrskega prostora, zato se o tej temi najbrž ne bodo pogajali.

Ameriški proizvajalci hrane zatrjujejo, da se je le z genetsko spremenjenimi živili mogoče bojevati proti lakoti v svetu.

Takšna mnenja zagovarjajo tudi nekateri v Evropi in najbrž imajo ameriški koncerni celo prav, ko trdijo, da bomo lahko deset milijard Zemljanov nahranili le s tehnološkim napredkom pri pridobivanju riža, koruze in drugega. Danes pa genetsko spremenjenim živilom nasprotuje preveč Evropejcev in takšna liberalizacija ni mogoča, čeprav nasprotovanja morda niso skladna z znanstvenimi spoznanji.

Kaj lahko od TTIP pridobi evropsko kmetijstvo?

Nekatera kmetijska območja in nekatere države lahko precej pridobijo, po naših raziskavah mednje spadata tudi Slovenija in Hrvaška, večina članic pa lahko v kmetijstvu pričakuje nekaj manjši prihodek. Te izgube bodo majhne, veliko manjše od dobičkov v industriji ter storitvah.

In kako bo pridobila Slovenija?

V našem poročilu Slovenijo obravnavamo skupaj s Hrvaško, govorimo o evropskem Balkanu in po naših izračunih se bo tu povprečni dohodek iz kmetijstva in proizvodnje hrane povečal za 0,2 odstotka. To je zelo malo, a je pozitivno, v večini drugih EU-državah govorimo o negativnih vplivih, v Nemčiji celo o zmanjšanju za 0,7 odstotka.

Pridobili pa bodo potrošniki?

Potrošniki bodo imeli nižje cene in večjo ponudbo živil, tudi zato je TTIP za Evropo kot celoto pozitivna stvar.

Tudi ZDA imajo zelo razvito proizvodnjo biološko neoporečnih živil, samo trgovine Whole Foods jih ponujajo v neznanskih količinah. Lahko to Evropi pomaga pri zavračanju genetsko spremenjenih živil, pesticidov in nekaterih drugih praks v konvencionalnem kmetijstvu?

V ZDA obstaja močno gibanje Grass roots za do okolja prijazno kmetijstvo. Šele leta 2012 smo z ZDA podpisali sporazum o medsebojnemu priznavanju biološko pridelanih živil, zato še nimamo veliko izkušenj, poročajo pa, da se je medsebojna trgovina s temi živili zelo povečala. To lahko tudi evropskim kmetom pomaga pri nasprotovanju genetskim živilom, pesticidom in podobnemu.