Tiskane izdaje
Gornja Radgona – Ukinitev pridelave sladkorne pese in zaprtje Tovarne sladkorja Ormož leta 2007 je bila velika napaka, kakršno so naredile samo tri evropske države in vse takšno potezo obžalujejo, je bilo mogoče slišati komentarje na včerajšnjem posvetu o novih izzivih v zvezi s sladkorno peso, ki ga je na sejmu Agra organiziralo Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije.
Sladkorna pesa je v Evropi še vedno zelo donosna poljščina, toda za več kot stomilijonsko naložbo v novo slovensko sladkorno tovarno tačas ni mogoče videti realne možnosti. V Sloveniji smo sladkorno peso sicer zelo uspešno pridelovali 28 let, potem pa se je država odločila za ukinitev tovarne in pridelave v zameno za odškodnine. Zdaj združenje, ki je aktivno še iz časov pred ukinitvijo pridelave, že nekaj časa opozarja na pomembnost te poljščine v njivskem kolobarju in na njeno veliko donosnost ter zdaj, ko je pred vrati ukinitev sladkornih kvot v EU leta 2017, išče možnosti ponovne postavitve tovarne.
Ker so se v Evropi v tem času razvile nove tehnologije, sploh ne bi bilo nujno, da bi spet vzpostavili klasično proizvodnjo belega kristalnega sladkorja; strokovnjaka – Nemec dr. Pedram Dehdari in Nizozemec Hans van Klink – sta predstavila možnosti za proizvodnjo donosnejšega invertnega sladkorja in pektina ali neposredne predelave sladkorne pese v etanol. Toda tudi ta možnost bi zahtevala razmeroma visoke hektarske pridelke, vsaj petdesetmilijonsko naložbo v novo tovarno in dovolj velike količine surovine.
Tovarna sladkorja v oblakih
Za zdaj pa želja številnih slovenskih kmetov po novi sladkorni tovarni – zanimanje za ponovno pridelavo sladkorne pese je po anketi združenja izkazalo 2400 kmetov z 8500 hektarov polj – ostaja zgolj želja. Po besedah Tanje Strniša s kmetijskega ministrstva je zamisel o ponovni pridelavi sladkorne pese zelo aktualna in v prizadevanjih za čim večjo samopreskrbo s hrano tudi dobrodošla, toda dobro bo treba razmisliti o ekonomski upravičenosti tako velike naložbe.
Združenje je pred dvema letoma sicer že dalo izdelati študijo o upravičenosti naložbe, toda ker je bilo to v času zelo visokih cen sladkorja, so se na ministrstvu za kmetijstvo letos odločili, da bodo dali v izdelavo novo študijo na podlagi sedanjih, precej nižjih cen. Študija bo dokončana do konca letošnjega leta in to bo verjetno edina državna pomoč, ki jo bodo dobili pobudniki ponovne oživitve proizvodnje sladkorja pri nas.
Po besedah Eve Štravs Podlogar z ministrstva za gospodarstvo država ne bo mogla pomagati s spodbudami ali nepovratnimi sredstvi pri gradnji nove tovarne, ampak bo moral biti pri tem udeležen izključno zasebni kapital. Po mnenju več udeležencev posveta bi pri financiranju naložbe morali sodelovati tudi sami kmetje, ki bi spet radi pridelovali sladkorno peso. Takšna razmišljanja je zavrnil ormoški župan Alojz Sok, ki je dejal, da »naši kmetje niti organizacijsko niti kapitalsko niso dovolj močni, da bi to svojo zamisel lahko uresničili« in da bi jim država zato morala pomagati.
Kot eno od možnosti za financiranje naložbe je evropski poslanec in nekdanji minister za kmetijstvo Franc Bogovič omenil Junckerjev investicijski sklad za pospeševanje proizvodnje v Evropi. Toda tudi po Bogovičevem mnenju bi se v naložbo kapitalsko v vsakem primeru morali vključiti tudi kmetje.
