Ko odrinjeni (po)kažejo pot

Slovenska živilska industrija je že (pre)dolgo peto kolo slovenske politike in njenih kmetijsko-prehranskih strategov. Zato ne presenečajo trditve dolgoletnega aktivnega spremljevalca dogajanja in kritičnega opazovalca razmer na tem področju, ki brez dlake na jeziku opozarja na invalidnost v sistemu, zaradi katere je potencial naše prehranske industrije v pičlih petih letih zdrsnil z visokega drugega mesta, kamor so jo takoj za farmacijo uvrščale resne strokovne analize o gospodarskem potencialu slovenske industrije pred vstopom v EU. K njenim visoko ocenjenim možnostim so prispevali zelo dobra tehnološka opremljenost, znanje, ki se je potrjevalo z dobrimi, kakovostnimi izdelki na trgu. Potem se je zgodil veliki trg in razgalil slabosti v domačem okolju, h katerim je izdatno pomagala (in to še vedno počne) tudi kmetijsko-gospodarska politika države.

Ta v ospredje ves čas postavlja primarno kmetijsko proizvodnjo in skrb za razvoj podeželja, kar je nedvomno tudi posledica skupne kmetijske politike EU. Z ukrepi, ki so finančno kar izdatno podprti in nemalokrat s preveliko razpršenostjo pomoči ne kažejo pravega, pričakovanega učinka - zato se zmanjšuje osnovna pridelava, pada delež samooskrbe in na drugi strani povečuje zaraščenost tudi v izrazito kmetijskem okolju -, se je krepila samozavest kmetstva, s katerim so se v neusmiljenih tržnih razmerah nevarno rahljali členi v prehranski verigi do trgovcev in potrošnikov. Zdaj, ko pridelovalcem in predelovalcem, vsakemu na svoj način, teče voda v grlo in pri vseh bolj ko ne dozoreva spoznanje, da je nujno strniti vrste, se trdneje povezati v proizvodno-prodajno verigo, so zbližani celo pogledi o promociji domačega, slovenskega. Ker so naposled tudi v kmetijstvu spoznali, da promoviranje hrane, pridelane ali predelane v Sloveniji, po našem okusu, ni zgolj ali predvsem naloga in skrb živilsko predelovalne industrije, ki je med tnalom in nakovalom pridelovalcev in trgovcev, pa na koncu tudi potrošnikov.

V državi, v kateri niti oblast prav ne ve, kaj in kako z živilsko industrijo, »pripeto« na kmetijsko-gozdarsko ministrstvo, v katerem snujejo novo strategijo razvoja kmetijstva, bolj malo pa je slišati o strategiji razvoja živilske industrije, se pač ni čuditi, če odrinjeni stopijo skupaj in po načelu, če sam ne narediš, ne bo nihče drugi zate, že drugo leto vodijo promocijsko kampanjo »Kupujem slovensko«. Živilska podjetja, ki s svojimi proizvodnimi programi in kakovostnimi izdelki v zagotovo bolj nadzorovani proizvodnji, kot jo imajo tekmeci v velikih državah, tekmujejo z njimi za domačega kupca, so sama zbrala denar za akcijo, ki osvešča porabnike o prednostih kupovanja domačega. Tudi zato, da ne bo še več brezposelnih. Zgovorno je tudi, da so v zbornici živilskih podjetij sami poskrbeli za predstavitev kampanje v državnem svetu, pa na njej ni bilo nobenega ministra, nobenega državnega sekretarja.

Kampanje spodbujanja kupovanja v Sloveniji pridelane hrane so se lotili navsezadnje zato, da bi spodbudili državo, oblast katere koli politične barve že, da po desetih letih prizadevanj končno poskrbi za zakonski okvir ustrezne generične promocije. Zanjo imajo sicer moralno podporo oblasti in tudi kmetov, ki so s svojimi predstavniki v sindikatu in kmetijsko-gozdarski zbornici lani zminirali že pripravljeni zakon o promociji, zdaj pa soglašajo z živilci, da naj ga ministrstvo čim prej pripravi. Če bo minister Milan Pogačnik držal besedo, bi zakon do konca leta že morali imeti. Izgovori na omejitve EU ne pridejo v poštev, ker so za takšno promocijo in spodbujanje potrošnje domačega znali poskrbeti tudi v drugih državah Unije.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela