Ko zmanjka besed

Čeprav je kriza in čas zategovanja pasu, je zmotno živeti v prepričanju, da so vsi brez denarja in da je treba odpisati vsakršne naložbe v proizvodnjo. Če hočete preživeti, morate čim prej kaj storiti, da boste učinkovitejši, da boste proizvajali ceneje, je direktorjem slovenskih prehranskih podjetij nedavno polagal na srce Andrew Cookson, angleški analitik dogajanja na »domačem« evropskem in globalnem trgu.

Njegova trditev med drugimi provokativnimi, da krize samo pospešijo trende, ki že obstajajo v potrošnji, in da ni skrivnost, kako je tri četrtine tega, kar jemo dan za dnem, pravzaprav njihova osnovna proizvodnja, za dodano vrednost pa je treba vplesti tudi čustva, je bila sprejeta brez enega samega odziva.

Tega, da bo treba iz zakoreninjene miselnosti, kako je vsak zase najboljši in najpomembnejši, da bodo nujni premiki k uporabi učinkovitejših orodij in opreme, s čimer bo omogočena cenejša proizvodnja, cvet vodilnih v prehranskih podjetjih zagotovo ni slišal prvič. Ima pa zanesljivo drugačno težo in razsežnost, če jim kaj takega pove kdo, ki ni obremenjen z domačo sceno pogosto nezdrave tekmovalnosti, precenjevanja in neredko golega kljubovanja, podkrepljenega z osebnimi zamerami in nevoščljivostjo.

Zdaj, ko se znova gibljemo po Cooksonovo v svet negotovosti, »ko nimamo nad seboj jasnega stropa, pod seboj pa ne jasnih tal«, pač ni pravi čas za pretirano samozaverovanost. Je pa čas, ko se bo pokazala sposobnost razumevanja potrošnikovega razmišljanja in odzivanja nanj. Vodilni menedžerji naših živilskih podjetij so lahko navsezadnje brez glasno izgovorjenih besed pritrjevali tudi ugotovitvi, da se na trgu osnovnih (tudi prehranskih) proizvodov dogaja zelo veliko in da to počasi spoznavajo tudi banke, skladi in podjetja.

Čeprav različne analize, narejene v zadnjih mesecih, potrjujejo, da je gospodarska kriza manj prizadela prehransko dejavnost kakor druga gospodarska področja, ker ljudje pač moramo jesti, je povsod opazen premik potrošnje k cenejšim živilom. Slovenska zgodba o povečevanju odliva kupcev, ki so bili doslej bolj ko ne zvesti največjim trgovcem na našem trgu, k bolj konkurenčnim diskontnim ponudnikom, je le ena od evropskih.

Po objavljenih analizah sodeč pravzaprav šele sledimo državam, kot je Nemčija, kjer ugotavljajo, da prodajo največ predelanega mesa v diskontnih trgovinah, ki tudi pri nas uspešno prepričujejo kupce s ponudbo in ceno. Zmanjšanje kupne moči je razumljivo preusmerilo potrošnike h kupovanju cenejših izdelkov, ki niso nujno slabše kakovosti. Nakupi so bolj skrbno načrtovani in premišljeni, zato ni čudno, če direktor znanega slovenskega podjetja prizna, da se jim je prodaja dotlej iskanega suhomesnatega izdelka kljub izdatnemu promoviranju skoraj prepolovila, zato se je ta del proizvodnje ob zalogah, ki jih imajo, začasno ustavil. Razumljivo, ko pa je tuja konkurenca s svojim podobnim (za povprečnega kupca identičnim) izdelkom pol cenejša!

Kako uspešno bodo domača prehranska podjetja kljubovala in premagovala krizo, ki jo drugod dobro premagujejo tudi z združevanjem sil in povečevanjem učinkovitosti na trgu, bo zelo odvisno od ljudi, ki jih vodijo. Pa tudi od onih, ki jim pri tem lahko pomagajo. Zaostrovanje pogojev pri pridobivanju posojil, denimo, te pričakovane pomoči za zdaj ne potrjuje. Če je to težava za sicer še vedno dokaj uspešno panogo perutninskega mesa, kakšna je potem šele za izgubarsko industrijo rdečega mesa in za vse druge v prehranski dejavnosti, ki je lansko poslovno leto, ko finančna in gospodarska kriza pri nas še ni pokazala vseh razsežnosti, sklenila na varljivo uspešni pozitivni ničli.