Tiskane izdaje
»Zagotavljam vam, da bom naredil vse, da bo Istrabenz iz te krize izšel sposoben za nadaljnje poslovanje. To je edino, kar me zdaj motivira.« S temi besedami je Igor Bavčar na začetku tedna prepričeval slovensko javnost in svoje poslovne partnerje. Pri tej izjavi gre za vprašanje zaupanja. Morda mu kdo še verjame, toda poglavitno vprašanje, ki se postavlja te dni, je: kako lahko nekdo povleče iz krize delniško družbo, ki ima zelo konkreten znesek dolgov in obveznosti in hkrati zelo nejasen položaj na postavki vrednost premoženja. Medtem ko upniki iz tedna v teden glasneje trkajo na vrata za poravnavo obveznosti, se vrednost premoženja iz dneva v dan znižuje.
Zaradi Istrabenzovih težav z likvidnostjo je bila že zagotovitev pičlih 19 milijonov evrov, namenjenih izplačilu dividend pred tedni res pravi dosežek, kakor je izjavil Igor Bavčar. A celo na videz zelo »konvertibilna« naložba, opatijski hotel Adriatic, še nima pravega kupca. Zato je pri Istrabenzu naprodaj vse, kar bi bilo mogoče prodati. Potrebna bosta vrhunska umetelnost in vrvohodstvo, če bodo hoteli rešiti vsaj nekaj od tega balona, ki je že zdavnaj počil, a si v Kopru pred pokom še zmeraj zatiskajo oči in ušesa.
Ni videti, da bi bil v Sloveniji kdo, ki bi znal povedati, kako razplesti ta pretirano zapleteni klobčič in kako pospraviti godljo, ki začenja resno škodovati slovenskemu gospodarstvu. Nadzorniki (z Jankom Kosmino na čelu) pravijo, da Droge Kolinske sicer še ne prodajajo, ampak se samo nekako ogledujejo po morebitnih kupcih. Tako, »za vsak primer«. Problem finančnega velikana je, da je vso pozornost posvetil lastninjenju, špekulacijam, veriženju, neverjetnim piruetam lastništva kapitala ... in pozabil na realno ekonomijo, na preprosto proizvodnjo, prodajo in poslovanje.
Nedolgo tega smo zapisali, da bo prej ali slej Istrabenz prodal še zadnji poldrugi odstotek Banke Koper. Zmotili smo se. Prvi je potezo v imenu korpskega trojčka povlekel Andrej Lovšin v Intereuropi. Zdaj bosta za zanemarljiv znesek (nekaj milijončkov evrov) Intereuropi sledila še Istrabenz in Luka Koper in bo koprska banka dokončno ter v celoti prešla v italijanske roke. Le dan po odločitvi nadzornega sveta Intereurope je iz Torina prišel ukaz, da se lahko Vojko Čok tri leta in pol pred potekom mandata predsednika uprave poslovi od te funkcije.
Nepomembno je, ali je zamenjava posledica poteze Intereurope - ali pa so bili v Torinu nezadovoljni s tem, kako se je Banka Koper angažirala v Istrabenzu. Glavne odločitve o prodaji Banke Koper so se rojevale prav v Istrabenzu. In za Slovenijo je izgubljena Banka Koper samo eden od Istrabenzovih okostnjakov, ki te dni padajo iz omar.
Veliki slovenski poslovni strategi zdaj pletejo vse mogoče kombinacije, ki naj bi pomagale rešiti Istrabenzovo ladjo. Ena od teh je tudi Petrolov prevzem (pripojitev) Istrabenza, pri čemer še vedno ni jasno, kdo bo pokril velike koprske luknje med dolgovi in premoženjem. Sama zamenjava nadzornikov, zamenjava ali dopolnjevanje uprave, pripojitev Istrabenza in vrsta drugačne akrobatike ne rešuje več kot 500-milijonskega dolga. Zato je Istrabenz dva meseca po tem, ko smo prvič pisali o likvidaciji, le še dva meseca bliže radikalnejši potezi. Za finančni holding je vseeno, dobri gospodarji (tokrat tudi državni, ker gre za državno razsežnost) pa bi morali znati rešiti vsaj tisto, kar je še zdravega na »tonečem tankerju« Istrabenz.
Iz sobotnega tiskanega Dela
