Kordež: Prepoved začetih poslov je povzročila več škode, kot če bi jih končali

Je morda v Sloveniji še kdo, ki bi se mu opazka, da se je ob napačnem času znašel na napačnem kraju, prilegala bolj kakor Binetu Kordežu? Seveda, odvisno od zornega kota oziroma duha časa, ki je danes s stališča presoje t. i. menedžerskih odkupov neprimerno drugačen od tistega, ki je še pred nekaj leti, ko je bil denar poceni in lakomnost ambiciozna, preveval ves svet z našo Slovenijo vred. Včeraj finančni geniji in vizionarji, danes državni sovražniki in moralni oporečneži, skratka tajkuni. Nekdanjemu prvemu možu Merkurja lahko obesimo vse našteto – na neki sprevržen način je celo človek za vse čase –, vseeno pa mu ne gre odrekati strokovnosti in občutka za posel, kar pa le težko trdimo za druge arhitekte in izvajalce menedžerskih prevzemov.

A bivši prvi mož Merkurja, ki je s sodelavci in zaslombo slovenskega bančništva in vladajoče politike zasnoval največji oziroma najdražji menedžerski odkup v Sloveniji, se s svojimi odgovori na naša vprašanja ni pretirano potrudil z igro žrtve. Tudi pretirane apologije ni bilo zaslutiti. Je to glede na to, da je bil glavni operativec v enem najbolj oporečnih poslov v sicer kratki, a nič kaj umirjeni poslovni zgodovini Slovenije, arogantno? Za marsikoga gotovo, a priznanje vloge glavnega izvajalca in njegova razlaga razmer, ki so privedle do sporni poslov, glede na zimzeleno sezono lova na tajkunske čarovnice bolj kot kar koli drugega delujeta resignirano in faktografsko. Ve in ne zanika, da so bile v preteklosti narejene napake. Tudi on jih je naredil. Čeprav iz očitnih razlogov o profilu menedžerjev, potrebnih za spremembo v slovenskem gospodarstvu, ni želel odgovoriti, kot analitik opozarja, da je bolj kakor njegova osebna zgodovina za prihodnost slovenskega gospodarstva kritična njegova prezadolženost.

Kdaj in zakaj so po vaši oceni v Sloveniji začele nastajati razmere za menedžerske odkupe podjetij in kakšen je bil njihov cilj?

Po osamosvojitvi in privatizaciji je bila v letih 1994 in 1995 večina slovenskih podjetij v delni lasti države oz. državnih skladov, delno pa v lasti zaposlenih in vsega prebivalstva prek investicijskih skladov. Zaradi vseh sprememb, negotovosti, težav v poslovanju in pomanjkanja finančnih sredstev je bila vrednost podjetij zelo nizka, na drugi strani pa so ljudje želeli unovčiti lastniška upravičenja in tudi država ni želela biti lastnik v dveh ali celo več tisoč podjetjih. Kot kupec za podjetja so se najpogosteje pojavljali tujci, v marsikaterem podjetju pa so videli priložnost tudi vodilni, včasih širši krog, včasih samo eden ali dva. Vodilni in pravzaprav vsi zaposleni so bili na podjetja pogosto čustveno navezani, saj so z njimi rasli, imeli so jih nekako za svoja in zato so se tudi odločali za odkup. Precejšnje število podjetij je bil zato postopno odkupljeno od vodilnih v podjetjih, in ko gledamo njihov razvoj skozi leta, ni njihova usoda nič drugačna, kot če bi jih kupili tujci. Kot celota je za Slovenijo prednost, da je toliko podjetij v domači lasti, čeprav imamo tudi negativne primere, a to se je dogajalo tudi, če so bili kupci tujci. Govoriti o nekem nacionalnem interesu je seveda danes skoraj osovraženo, a vseeno drži, da je za Slovenijo pomembno, ali bomo imeli podjetja s sedežem v Sloveniji ali pa so to podružnice tujih koncernov. Ključen je torej sedež podjetja, kje je njegova uprava, bolj kakor to, kdo je lastnik. Največja razlika je v zaposlovanju strokovnih oseb in vodstvenega kadra, ki ga je vedno največ tam, kjer sedi vodstvo.

Kdo si je zamislil shemo, po kateri so lahko menedžerske skupine, ki do tedaj niso bile med lastnicami podjetij, saj so bila ta ustvarjana skozi desetletja zelo specifičnega gospodarskega sistema Slovenije v okviru SFRJ, začele za posojila zastavljati delnice, ki sploh še niso bile v njihovi lasti? In ali ta proces morda nekoliko spominja na sistem bančnih posojil za deleže v državnih podjetij, kot si ga je povsem ponesrečeno zamislil Boris Jelcin, pripeljal pa je do sistema oligarhov, ki zdaj poskuša predvideti vsak gib Vladimirja Putina, da se lahko še naprej oklepa bogastva?

Prevzem, pa naj bo menedžerski ali koga drugega, je običajno financiran s posojili in manjšim delom prostih lastnih virov (tudi za nakup Leka ali Slovenskih železarn so tuji kupci najeli posojilo). Če je kupec finančno trdno podjetje ali ima velik del prostih virov, potem lahko najame posojilo za nakup brez nekih dodatnih zavarovanj. Običajno pa seveda banke zahtevajo zavarovanje za najem posojila in logično je, da zastaviš za to posojilo tudi kupljene deleže. Podobno kot zastaviš za stanovanjsko posojilo hišo, ki jo s tem posojilom kupiš. Glede na razmere v prejšnjem sistemu nihče tudi ni mogel priti do nekega pomembnejšega premoženja in je nakup s posojilom edina možnost. Ko delnice podjetja s posojilom kupiš, pa so delnice tvoje in ne ukradene ali nekomu vzete, saj si jih prejšnjim kupcem plačal in jih torej lahko daš v zavarovanje. Pri nas je bilo pogosto razmišljanje delničarjev, potem ko so delnice prodali in prejeli denar, da so še vedno upravičeni do lastništva.

Osnovna kalkulacija pri nakupu je tudi, da se ti vložek povrne v desetih letih, da se bo torej vrednost podjetja povečala za več, kot pa je vrednost nakupa in obresti za posojilo. V nasprotnem primeru nihče ne gre v nakup, niti banke niso pripravljene projekta podpreti. To velja tako za domače in še bolj za tuje kupce. In če vrednost podjetja naraste precej več, potem lastnik lahko pridobi pomembno premoženje. Če ga po tej višji ceni proda, premoženje tudi realizira. A značilnost menedžerskih odkupov je, da prevzemniki podjetja obdržijo in z njimi živijo naprej. Formalno imajo sicer lahko kar precej milijonov v obliki lastništva nad podjetjem, v resnici pa predvsem skrb za podjetje, za njegov razvoj in obete. To niso klasični finančni investitorji, ki pretakajo denar iz ene naložbe v drugo, se vozijo z jahtami in imajo milijone na računih.

Predvsem pa so razmere v Sloveniji popolnoma neprimerljive s kakšnimi ruskimi. V to, kako so tam prišli do milijard evrov, se ne spuščam. V Sloveniji pa imamo nekaj akterjev menedžerskih prevzemov, ki jim ni uspelo in so tudi svoje vložke izgubili, potem pa k sreči kar veliko uspešnih prevzemov, kjer so sicer lastniki premoženja, a je vse premoženje v funkciji podjetij, ki jih vodijo. Če k temu prištejemo še nekaj uspešnih podjetnikov in odštejemo vse dolgove, ne vem, ali seštevek ustreza premoženju »srednjega ruskega tajkuna«.


Ves pogovor z Binetom Kordežem si preberite na www.polet.si