Kreditna pajčevina

Od cele pahljače vsemogočih odnosov vsi po vrsti odmirajo, prevladuje in se krepi samo kreditni odnos. Tisti, ki ga je ekonomija liberalnega kapitalizma poveličala in razglasila za gibalo vsega obstoječega, zato ga v sedanji krizi prikazuje kot žilo utripalnico, brez katere bi svet obstal in zakrknil.

Vse družbene ravni živijo samo še v kreditnih odnosih. Država s proračunom daje poroštva bankam, da se lahko zadolžujejo in iz takšnih kreditov posojajo denar naprej. Pa država nima s čim pokriti teh poroštev, saj je celo v proračunu predviden letni primanjkljaj, ki jo bo prav tako potegnil v novi kreditni odnos. Kljub prodajanju državnega premoženja je namreč že porabila skoraj vse, kar so ustvarjale mnoge generacije, in če na nakopičenem bogastvu ni bila zmožna preživeti brez kreditov, potem tudi brez tega bogastva njena prihodnost ni bleščeča.

Občine so že po uradnih podatkih zelo zadolžene, po neuradnih pa še nekajkrat bolj. Tudi prodajanje občinskega premoženja je v resnici kreditni odnos, saj v kratkem času porabijo tisto, kar se je zbiralo dolgo. Za nameček pa gradijo na lizing kot posebno kreditno (in še posebno drago) obliko celo osnovne šole in telovadnice, gledališča in športne dvorane. Šele obroki prihodnjih let bodo pokazali, kako globoko so občine zabredle v kreditne odnose in ali so sploh še v kakšnih drugih realnih odnosih s svojimi občani (pri njih si vnaprej sposojajo njihove davke) in s svojo državo.

Tudi gospodarstvo, ki edino ustvarja novo vrednost, jo ustvarja na kredit. Šele v sedanji krizi se je jasno pokazalo, da večina podjetij sploh nima obratnega kapitala in brez bančnih posojil ne more nič izdelati. Za surovine in energijo si denar sposojajo v bankah, za ustvarjalnost in delo pa pri zaposlenih. Je torej čudno, če ti zaposleni po končanem šihtu v tovarni v bližnji trgovini kupijo vsakdanji hlebec kruha s plačilno kartico - na kredit?

Človek v tako organizirani družbi in njenem gospodarstvu nima veliko možnosti, da bi se izvil iz mreže kreditnih odnosov. Da kupi kruh in mleko na kredit, v resnici pomeni, da pojé svoj obrok, še preden si ga je zaslužil ali še preden je kosilo sploh kuhano. Ko obročno odplačuje svoj letni dopust, gre v resnici počivat prej, preden se je utrudil. Kajti za ta počitek bo delal in se mučil šele pozneje. Ker se tudi z avtom vozi prej, preden ga je plačal, in ker svojim otrokom kupuje učbenike in zvezke prej, preden ima denar zanje, v kreditne odnose vpleta tudi svoj naraščaj. Študentski krediti so tako ena najbolj pokvarjenih oblik modernega suženjstva, saj nihče ne more vedeti, ali bo izbrani študij sploh lahko končal (ne le pamet, tudi bolezni, vojne, borzni zlomi in še kaj ga lahko za vedno prekinejo) in ali se bo iz kreditnega odnosa sploh kdaj izmotal.

Zaradi vseh teh zapletenosti v kreditne mreže rešitev ni krepitev kreditnih niti, saniranje bank, podaljševanje kreditov, temveč raztrganje in čim bolj popolno uničenje kreditne pajčevine. Naj stane, kar hoče, celo muha, ki se je zapletla v pajkovo mrežo, si življenje reši tudi tako, da izgubi najbolj ovito nogo ali da v njej pusti eno svojih krilc. Da bi nam ostali sploh še kakšni drugi normalni človeški in družbeni odnosi, v katerih smo bili od pradavnine naprej, bomo morali žrtvovati kreditne, v katere so nas zapletli pred kratkim.