Kriza na evroobmočju: pokora za dolžniški greh

Berlin - Pred več srečanji na evropski ravni so se v nemškem glavnem mestu v zadnjih dneh zvrstili številni voditelji držav in s kanclerko Angelo Merkel usklajevali prihodnje predloge. Tudi v ospredju srečanja evropskih predsednikov vlad iz konservativnega tabora v Helsinkih je bil posebni vrh članic območja evra prihodnji teden, ki je nekakšen uvod v vrh EU konec marca, na katerem bo zakoličena nova arhitekture denarne unije.

Prvi mož evrske skupine, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, se je v Berlinu zavzel za rešitve, ki bodo »držale vodo«. Vsekakor da obstaja enotnost, da mora EU postati bolj konkurenčna in da morajo države bolje uskladiti svoje gospodarske politike. Ključno naj bi bilo, da bodo spoštovali sprejete sklepe. Nespoštovanja pravil pakta stabilnosti in rasti (na čelu z Nemčijo in Francijo) glede proračunskih primanjkljajev je namreč eden od vzrokov krize. Merklova je izrazila prepričanje, da bomo z novimi, strožjimi pravili pakta - želenih avtomatičnih sankcij sicer ne bo - presegli grehe iz preteklosti.

Na gradbišču evropske denarne unije bodo morali rešiti še marsikaj, preden bo evro res dobil trdne temelje. Največ je še nejasnosti glede prihodnjega dela evropskega rešilnega sklada (EFSF), ki so mu države zagotovile za 440 milijard evrov jamstev. Kočljiva ni samo njegova finančna okrepitev (po številnih razlagah je de facto na voljo za posojila državam v stiski le 250 milijard), marveč tudi njegove naloge. Zvezni poslanci nemške vladajoče koalicije so se, denimo, s posebno izjavo izrekli proti temu, da bi EFSF lahko kupoval državne obveznice zadolženih držav.

V Berlinu pravijo, da je »pogajalska masa« sveženj kot celota, zato da so razprave zgolj o posameznih korakih prenagljene. Ker skupnemu financiranju dolgov držav (skupne evrske obveznice so bile v Nemčiji tako ali tako razglašene za skorajda državnega sovražnika) ne nasprotuje samo politika, marveč tudi kopica nemških strokovnjakov, ni najbolj verjetno, da bi predlog o nakupu obveznic sploh lahko obveljal. Na drugi strani ima več možnosti za uspeh predlog, po katerem bi EFSF zagotavljal Grčiji & Co. posojila za odkup njihovih lastnih obveznic. Njihova vrednost na trgih je nizka, zato bi dolžnice z nakupi, »subvencioniranimi« s posojili EFSF, lahko znižale dolgove kar za trideset odstotkov.

Grozi dolžniško močvirje?

»Evropa bo končala v dolžniškem močvirju, če bomo začeli ustvarjati skupne dolgove,« je opozoril predsednik münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn, ko je sredi tedna predstavljal študijo sedmih evropskih ekonomistov o gospodarstvu EU. Ker je bila vzrok dolžniške krize v območju evra množična selitev kapitala (najbolj iz Nemčije) v periferne države, v katerih so se nato z njim napihovali gradbeni in drugi baloni, bi po njegovem mnenju morali preprečevati take tokove. Če bodo zadolžene države z jamstvi drugih držav spet dobivale cenejša posojila, kot bi jih na finančnem trgu, bi se spet utegnile ujeti v past pregrete rasti.

Sinn sicer ne nasprotuje rešilnim svežnjem, a opozarja, da ne bi smeli biti kot zavarovanje s popolnim kaskom. Državam, ki se ne bi mogle rešiti iz likvidnostnih težav, bi morali vsaj prestrukturirati dolgove, ki zapadejo. Tudi upniki bi se morali odpovedati delu terjatev, od dvajset do petdeset odstotkov. Ob pomoči z jamstvi iz skupne blagajne (namesto EFSF bo leta 2013 začel delovati trajni evropski stabilizacijskih mehanizem) bi nato zadolžene države odplačevale preostanek. Šele ko bi morale unovčiti jamstva, bi se sprožil postopek za bankrot s še večjimi odpisi. Takšen primer bi utegnila prej ko slej postati Grčija, saj je po mnenju avtorjev študije očitno, da ne bo zmogla odplačevati orjaških dolgov, ki bodo v prihodnjih letih presegli 150 odstotkov BDP.

Razvodenela 
gospodarska vlada

Naslednja tema je vprašanja tesnejšega povezovanja finančne, gospodarske in socialne politike držav članic, ki naj bi zmanjševalo razhajanja v razvoju članic območja evra. Kanclerka Merklova je, ob asistenci francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, prejšnji mesec pripravila t. i. pakt za konkurenčnost. Predlogi, ki jih v skladu s prizadevanji Pariza razglašajo za nekakšno evropsko gospodarsko vlado (z rednimi zasedanji voditeljev evrskega območja kot novostjo), so široki: prilagajanje starosti za upokojevanje demografskim gibanjem, sprejetje trdnih zavez o ureditve javnih finance, skupne osnove za obdavčitev podjetij ...

Ti predlogi so bili sicer tarča ostrih kritik, češ da so nemško-francoski diktat manjšim. Zahtevana odprava indeksacije plač (prilagajanje gibanju cen), je, denimo, razjezila Belgijo. Poleg tega bi pakt lahko poglobil delitve v EU, saj bi v njem sodelovale le članice območja evra. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je na podlagi predlogov Merklove in Sarkozyja pripravil svoje rešitve, s katerimi so ideje Berlina in Pariza v precejšnji meri razvodenele. Glede vsebine so postale bolj ali manj nezavezujoče namere. Na drugi strani naj bi bila kot novost uresničena glavna francoska želja po formi: rednih srečanjih voditeljev evrske skupine kot nekakšne politična nadstavbe denarne unije.