Kriza opozarja 
na zaostajanje večine držav EU

Najmanj razvite članice imajo komaj četrtino globalno uspešnega gospodarstva, zmerno razvite, kamor lahko uvrščamo tudi Slovenijo, okrog 50 odstotkov, velike in razvite članice EU okrog 70 odstotkov ter družbe konsenza med 80 in 85 odstotkov. Temu primeren je v različno razvitih območjih EU delež gospodarstva, ki je v finančnih, menedžerskih, kadrovskih, tehnoloških, strukturnih, izvoznih in drugih težavah.

Posebno v zdajšnji krizi se taka podjetja praviloma ne morejo izkopati iz težav brez pomoči menedžmenta uspešnih podjetij, vključno s tujimi naložbami, grozdi, strateškimi partnerstvi in ustreznimi politikami države. Delež takega gospodarstva dosega kar polovico potencialov v najmanj razvitih članicah, približno tretjino v zmerno razvitih (Slovenija), slabo petino v visoko razvitih, do okrog desetine potencialov v družbah konsenza.

In končno, delež »umirajočega« gospodarskega potenciala v teh štirih skupinah članic EU znaša okrog četrtine, okrog 15 odstotkov, deset odstotkov ter samo okrog pet odstotkov gospodarstva v družbah konsenza.

Kriza opozarja 
na zaostajanje večine EU

Prikazana struktura gospodarstva odločilno vpliva na ustvarjeno dodano vrednost na zaposlenega v različno razvitih članicah. Ne gre pa le za zelo različno višino dodane vrednosti; še pomembnejše vprašanje je dolgoročna razvojna sposobnost članic EU, saj se relativni delež brezposelnosti (23 milijonov v EU) ter nezaposljivosti za tehnološko zahtevnejše programe z ustreznimi znanji (okrog 90 milijonov aktivnega prebivalstva v EU) hitro povečuje v smeri od razvite severne in srednje Evrope proti južni in vzhodni Evropi.

Vendar ni glavni problem različna razvitost članic EU. V BRIK in mnogih državah v razvoju so razlike še veliko večje. Temeljni problem EU je pomanjkanje enotnega razvojnega koncepta. Tako kot so pod vodstvom Delorsa vse tedanje članice EGS in predvidene bodoče članice morale zelo dosledno uveljavljati norme notranjega trga, tako bi morale tudi danes na že uveljavljenih normah notranjega trga pospešeno uvajati večino norm Lizbonske strategije, predvsem pa še vrednote in politike po zgledu družb konsenza, tudi članic EU. Šele kriza je npr. zdramila vodstvo EU, da je začelo resno razmišljati o dolgoletnem predlogu stroke, da obstoj in krepitev evra zahteva ob spoštovanju drugih norm predvsem uveljavljanje enotnejše fiskalne politike na celotnem območju EU.

Slovenija sanja 
preveč različne sanje

Iz grafikona je razvidno, da je manj kot polovica slovenskega gospodarstva globalno uspešna. To so praviloma vrhunsko vodena podjetja z visoko usposobljenostjo in pripadnostjo vsega kolektiva in poslujejo podobno kot globalno konkurenčna podjetja v razvitih državah; tem se približujejo tudi po ustvarjeni dodani vrednosti na zaposlenega, ki znaša med 40.000 in 80.000 evrov na zaposlenega. Ta del gospodarstva povečuje povprečno dodano vrednost Slovenije, ki znaša okrog 35.000 evrov in zagotavlja globalno odprtost naše države. Zato zasluži v prihodnje bistveno večjo razvojno pozornost naše države kot do zdaj!

Druga polovica, t. i. »bolnega« gospodarstva, ustvarja ne le podpovprečno dodano vrednost na zaposlenega, ampak tudi velik delež brezposelnosti ter skriva večino razvojno ogroženih delovnih mest v Sloveniji. Najbolj bolna dejavnost pri nas zajema večino finančnih ustanov in bančništva, še posebno tisti del, ki za svoje neuspešno dosedanje poslovanje pričakuje obvezno dokapitalizacijo države, to je iz visokih davkov izčrpanih podjetij in prebivalstva.

Naše bančništvo je bilo v letih konjunkture znatno bolj urejeno v primerjavi z večino špekulativnega bančništva v ZDA in zahodni Evropi, saj je bilo tako veliko laže dosegati velike dobičke kot z vlaganji v znanje narodov in tehnološki razvoj; prav zato je v zadnjem obdobju finančna moč pomembno prešla od razvitega Zahoda na pacifiške države in BRIK.

Kot na Zahodu je večina slovenskega bančništva preveč vlagala v napihnjeno gradbeništvo in nepremičnine, neprimerljivo več pa v lastninske (tajkunske) prevzeme podjetij. Vse te aktivnosti so povzročile velikanske izgube kapitala bančništva in finančnega sektorja.

Kaj za razvoj Slovenije pomeni financiranje lastninskih prevzemov v višini nad pet milijard evrov v zadnjem desetletju, predvsem pa še po letu 2005, ki je povzročilo še veliko finančno in razvojno izčrpavanje prevzetih podjetij in skupin, pove podatek, da je sedem uspešnih podjetij avtomobilskega grozda združilo 250 milijonov evrov sredstev za raziskave in razvoj. S tem bodo ob pomoči države utrdili in izboljšali svoj razvojni položaj v vodilnih svetovnih avtomobilskih koncernih.

Posledice tajkunstva

Zakaj je bančništvo v Sloveniji pomembno prispevalo k zmanjševanju gospodarske rasti in dodane vrednosti ter k povečevanju brezposelnosti, povedo že naslednji podatki: v preteklem srednjeročnem obdobju je vložilo nad pet milijard evrov samo v gradbeništvo, katerega sanacija bo Slovenijo še veliko stala. Zaradi lastninskih prevzemov in neuspešnega vodenja Istrabenza prodaja Droge Kolinske hrvaškemu lastniku tema podjetjema zdaj odvzema generacijsko pridobljene blagovne znamke ter večino raziskav in razvoja, in tako zaposlene v teh dveh podjetjih spreminja v mezdne delavce.

S tem znižuje njuno dodano vrednost in ogroža slovensko živilsko verigo. Prezadolžena in finančno izčrpana skupina podjetij propadlega Šrotovega lastninskega imperija ima bistveno manjše možnosti za tehnološko-inovacijsko prenovo in s tem za povečanje produktivnosti, konkurenčnosti in dodane vrednosti.

Z lastninskimi prevzemi izčrpana in okradena podjetja, kot so MIP, Vegrad, SCT in mnoga druga, ne ustvarjajo samo velikega števila brezposelnih, ampak tudi znižujejo oziroma ukinjajo dodano vrednost naše države v prihodnje. Večina pohlepnih in nesposobnih tajkunskih lastnikov mnogih že propadlih ali razvojno izčrpanih delavno intenzivnih podjetij tekstilne, obutvene, delno lesnopredelovalne in kovinske industrije je že v devetdesetih letih zaradi zniževanja stroškov odpustila večino zaposlenih v raziskavah in razvoju in preostale zaposlene spremenila v slabo plačane mezdne delavce.

Tem podjetjem so onemogočili, da bi zadržala konkurenčno sposobnost z dobrim menedžmentom (npr. IBI), z novimi materiali, s kakovostjo, s prožnim prilagajanjem kupcem, z zasledovanjem modnih smernic, z oblikovanjem, sodobnimi ekološkimi standardi itn.

Vse to je povzročilo množično propadanje teh podjetij in veliko brezposelnost v kratkem obdobju, namesto postopnega umikanja teh dejavnosti iz Slovenije (o reševanju tega problema sem podrobneje pisal v knjigi »Pot v gospodarsko razvitost«, DE, 1978!). Čeprav so v razvitih članicah EU že pred nekaj desetletji spoznali, da visoko usposobljeni kolektivi z ustreznimi plačami ustvarjajo tudi večji dobiček, pri nas v tem delu gospodarstva še vedno vlada prepričanje, da je povečanje dobička mogoče le z zniževanjem plač, ki so še davčno izredno obremenjene.

Del krivde nosijo vlade

Seveda ne moremo vse krivde za bistveno upočasnjen razvoj v sedanji krizi pripisati bančništvu in finančnemu sektorju; največ krivde gre kar vsem dosedanjim vladam, ki so v dveh desetletjih arogantno in brez upoštevanja strankarsko neobremenjene stroke podpirale nastajanje domačih kapitalistov brez doslednega poslovanja po normah notranjega trga EU.

Ne glede na to je danes dokapitalizacija bank v pretežnem domačem lastništvu neizogibna; vendar hkrati z najstrožjo kadrovsko, programsko, projektno in razvojno sanacijo; še bolj temeljito kot jo je nedavno izvedla centrala Hypo banke v njeni podružnici v Sloveniji. Pri tem bodo morali imeti odločilno besedo naša najboljša globalna podjetja, neoporečna stroka, ob vedno obstoječi možnosti proučitve dobrih praks v družbah konsenza – članicah EU. Brez svežega kapitala zunaj izčrpane Slovenije ne bo šlo; vendar tudi novi lastniki svetovnega kapitala pospešeno iščejo razvojno primerne projekte za svoja dolgoročnejša vlaganja.

Reševanje 
tretjine bolnih podjetij

Podobno velja za pospešeno tehnološko-inovacijsko prenovo gospodarske strukture. Če hoče slovensko bančništvo v pretežni domači lasti obstati, bo moralo neprimerno večjo pozornost posvetiti najboljšim domačim podjetjem in jih spremljati na globalnem trgu.

Enako velja za državo. SID je lep primer. Pri »umirajočih« podjetjih bo treba pospešeno reševati razvojno zdrava jedra in jih priključevati uspešnim nosilcem razvoja, domačim ali tujim.

Najbolj zahteven bo proces celovite kvalitativne prenove »bolnih« podjetij, ki zajemajo več kot tretjino slovenskega gospodarstva. Kot so vzroki njihove bolezni različni, bodo morali biti različni tudi ukrepi za njihovo ozdravljenje.

Finska je v enem desetletju z ustrezno razvojno politiko ozdravila večino podjetij v skoraj polovici ekonomije, ki je prej poslovala s SZ. Samo z eno, sicer zahtevno potezo – odpravo nelikvidnosti – je mogoče rešiti veliko srednjih in malih podjetij oziroma nekaj deset tisoč delovnih mest. Vendar pa so pristojne ustanove naše države preveč zastrupljene z dosedanjo politiko, da bi bile kos takim problemom brez sodelovanja uspešnih podjetij in neobremenjene stroke.