Kužek anarhist

V Salt Lake Cityju so nadzorne kamere zalotile psa, ki je ukradel kost za nekaj več kot dva evra. Vkorakal je v trgovino naravnost do polic s pasjo hrano in se ni zmenil za poslovodjo, ki mu je ukazal, naj kost izpusti. »Gledala sva se, nato pa jo je ucvrl skozi vhodna vrata,« je povedal poslovodja.

Je ta simpatični kužek navaden lopov ali anarhist? Anarhist po prepričanju? Se je tudi njega dotaknila svetovna gospodarska kriza in se mu po glavici podi približno takole: Če v pariških predmestjih v imenu ne-vem-katere vere in ideologije ropajo trgovine, gotovo meni pripada vsaj kost?! In če v Atenah že ne-vem-kateri teden demonstrirajo proti ne-vem-čemu ter zažigajo avtomobile, meni še vedno pripada vsaj kost! In če gre svet v maloro podolgem in počez, bo ena rahitična koščica kaj spremenila?

V tem razmajanem svetu popuščajo merila in pravila, o tem ni dvoma. Anarhija (brezvladje) se je začela na Wall Streetu, med navidez omikanimi gospodi, ki potujejo z zasebnimi letali, in kot kuga se utegne razpasti po vsem svetu. Pravzaprav je anarhija doma v Atenah: v nekem obdobju je tam oblačilo in vedrilo namesto enega vladarja kar trideset t. i. tiranov, kar se je moralo prej ali slej izroditi v veseli nered in brezupno zmešnjavo. Anarhija je postala izraz za stihijo, za stanje v družbi, ko ni avtoritativne, učinkovite oblasti.

Anarhizem oz. anarhični etos je, denimo, zagovarjal levi hegeljanec Max Stirner, ki je zastopal dosledni solipsizem (sem le jaz, svet je samo predstava) in egoizem. P. J. Proudhon je menil, da je privatna lastnina tatvina, in v Filozofiji bede zastopal stališče o nujnosti odprave kakršne koli države ali politične organizacije. Mihael A. Bakunin je razglašal permanentno revolucijo, nujnost uničenja celotnega obstoječega družbenega reda, ne le države, temveč tudi religije, ki jo duhovno podpira.

Peter A. Kropotkin, kajpak tudi anarhist, je pisal, da pristno človeško moralnost zamenjujejo z verskimi običaji in s pravniško hinavščino. Moralna raven družbe upada. Ljudje so vse bolj indiferentni, amoralni. Tudi Lev. N. Tolstoj ni bil daleč od anarhizma: človek je po svoji naravi dober, kvari pa ga izprijena civilizacija.

Je »izprijena civilizacija« zmedla moralni čut tudi tistemu kužku v Salt Lake Cityju, kjer sicer živijo globoko verni mormoni - povečini vsak z nekaj ženami? In kaj bo z nami vsemi, če se svetovna kriza v prihodnjem letu ne bo polegla ali vsaj pritajila - bomo sposobni zdržati dolgotrajno gmotno nazadovanje in zniževanje vseh standardov, po katerih smo živeli doslej? V dvajsetih/tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil še mogoč Rooseveltov New Deal, zdaj pa je že skoraj sedem milijard ljudi in svet postaja vse težje upravljiv.

Čeprav je očitno, da je sedanja kriza cunami, kakršnega še ni bilo, se zanašamo na to, da se bo kmalu umirilo in potem bo spet vse po starem. V resnici pa se lahko zgodi kar koli; če so na Wall Streetu anarhijo posejali »omikani gospodje«, sta tudi na Slovenskem solipsizem in egoizem najprej pognala v t. i. eliti. Imen ni treba naštevati, ker je Janez Janša pojem tajkun dodobra razvrednotil - tako kot je na mariborskem letališču odprl zabojnike orožja (za katerega je dobro vedel) in obdolžil vse po vrsti.

Doslej anarhija, v kateri se kobaca slovenska država - z vsemi svojimi funkcionarji, uradniki, inšpektorji, policisti in vojaki -, še ni inficirala davkoplačevalske raje, ki v strahu za delovna mesta golta pomirjevala. Slovenci nimamo toliko v hlačah, da bi razbijali izložbe in zažigali avtomobile; vselej smo bili le tlačani. In še tisti simpatični kužek z ukradeno kostjo se zdi bolj prekaljeni anarhist.

Sploh ne vemo, kaj nas čaka v prihodnjem letu. Če smo iz '07 prešli v '08 bolj ali manj nonšalantno, kot da se svetovi za vse večne čase vrtijo po Keplerjevih zakonih, se bo tokrat vendarle treba malce poglobiti vase. Ni vse v tistem, česar se je sposobna domisliti vlada, morda je še najmanj v denarju, ki ga bo nekje (pri nas, kajpada) nastrgala, da nam ga bo dajala v obliki raznih miloščin. In morda je tisti anarhistični kužek iz Salt Lake Cityja pred nami doumel, da se ni na nikogar preveč zanašati. Treba je delovati.

Dan državnosti ali česar koli že je v takem času irelevanten.