Lafarge Cement se vse bolj zapleta v lastne zanke

Trbovlje - Zdaj je jasno, zakaj minister Eko krogu ni prinesel obljubljenih meritev o Lafargeovih izpustih izpred pet in več let: ker jih v arhivih cementarne ni več. Glede dovoljenja pa toliko: po ministrovem je »v tej državi, tako kot tudi povsod, vse stvari mogoče kupiti, vprašanje je le cena«.

LC je arhive s podatki izbrisal, ker obsežne baze podatkov, kakor so zapisali v sporočilu javnosti, obremenjujejo računalniške sisteme podjetja. »Vsak amater lahko ugotovi, da gre še za eno popolno izmišljotino LC. Na ključek, ki stane zgolj nekaj evrov, je mogoče spraviti podatke o meritvah za 250 let, ne pa za manj kot deset, kakor smo prosili mi,« se je na sporočilo za javnost iz LC za Delo odzval Uroš Macerl, predsednik Eko kroga. V LC se sklicujejo na zakonodajo, ki jim dovoljuje, da po preteku zakonsko določenih rokov arhive izbriše. »Kar v sporočilu bode v oči, je to, da LC trdi, da so bili arhive prisiljeni izbrisati,« pravi Macerl.

Da se LC vse bolj zapleta v lastne zanke, po njegovem dokazuje stavek, ki dokazuje kriminalno dejanje Arsa in Ministrstva za okolje. Andrej Sopotnik, vodja komuniciranja v LC, je namreč zatrdil, da tako stari podatki, kakor jih je zahteval Eko krog, »niso imeli popolnoma nobene vloge v procesu pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja, saj je vsak zavezanec moral dokazati sposobnost obratovanja po novih, strožjih standardih.« Z republiške Agencije za okolje, Arso, ki je Lafargeu izdala dovoljenje za sežig do sto ton odpadkov na dan v obdobju 2009-2019, smo na vprašanje, na kateri osnovi, če ne na osnovi podatkov o emisijah, so torej izdali okoljsko dovoljenje, prejeli skopo birokratski odgovor: »Arso je izdal dovoljenje Lafarge Cementu izključno na podlagi veljavnih predpisov. V postopku pridobivanja dovoljenja smo upoštevali vse podatke, ki jih ti predpisi zahtevajo. Kateri podatki so to, je razvidno iz odločbe.«

Macerl je ogorčen: »Arso in Mop sta blagoslovila dejanja LC. To so edine meritve v državi, ki jih Arso nikoli ni vključil v nobeno bazo podatkov,ki jih mora redno letno oddati tudi Evropi. To daje jasno slutiti, do kam seže moč LC. Za to je med drugim odgovorna vodja sektorja za kakvost zunanjega zraka na Arso Tanja Bolte, sestra Petre Kajič iz LC.« Kot stranka v postopku pridobivanja okoljskega dovoljenja za LC je moral Macerl, pravi, na ustnih obravnavah večkrat priložiti meritve o izpustih s spletnih strani. »Delali smo celo analize, kaj se dogaja, ko LC stoji in kaj se začne dogajati takoj, ko obratuje; spremljali smo, kaj se dogaja, ko obratujeta Termoelektrarna in LC in kaj, kadar obratuje le eden. Vse to smo obdelali, oddali na Arso in dokazovali, da je v Ravenski vasi, kjer stoji imisijska postaja, vplive LC zaznati na razdalji 900 metrov in da bo torej vpliv LC tudi ob sežiganju odpadkov ostal enak.

Arso pa je celoten postopek obravnaval, kot da je vpliv LC zaznati le 500 metrov v radiju dimnika. To razdaljo jim je določil Elektroinštitut Milan Vidmar. Jaz sem dokazoval, da gre za neposredni vpliv LC, ne pa prometa in individualnih kurišč.« Vse to bi lahko Arso z lahkoto dojel, če bi hotel meritve upoštevati, je prepričan Macerl. A Arso se ni niti enkrat odzval na eno samo priloženo meritev. »Za popolno ignoranco dokazov je šlo. Vesel sem, da je zdaj sam LC priznal, da Arso teh meritev ni upošteval oziroma da te meritve niso imele nobene vloge pri pridobivanju okoljskega dovoljenja za LC ...« Macerl sicer ne ve, ali lahko s »svojimi« meritvami in dokazi o prekomernem onesnaževanju iz LC v preteklosti uspe tudi na sodišču: »Mi ne lažemo. To, da ponavljamo resnico, je naše edino orožje. LC pa bo moral s svojimi meritvami dokazati, da naše ne držijo.«