Tiskane izdaje
»Hvala, slabo«, bi rekla Evropa, če bi jo te dni pobarali po zdravju. Neugodni gospodarski kazalniki, ki dežujejo tudi po koncu počitniškega premora, vladam že dolgo niso povzročali toliko skrbi kot prav v času, ko so se v Nici zbrali finančni in gospodarski ministri Unije, da bi na neformalnem posvetu proučili najnovejša ekonomska gibanja in razpravljali o ukrepih za izboljšanje šibke konjunkture.
Uvodni takt razmišljanjem ob Azurni obali je nekaj dni prej udarila evropska komisija z doslej najmanj obetavno konjunkturno napovedjo, saj je letos pričakovano stopnjo rasti na območju evra oklestila z 1,7 odstotka – kolikor je kazalo še spomladi – na komaj 1,3 odstotka, pa tudi vsej 27-članski Uniji naj bi se godilo komaj za kanec bolje, kajti bruto proizvod se utegne namesto za okrogla dva odstotka povečati le za 1,4 odstotka.
A to je zgolj skupni imenovalec črnih novic, ki so na stari celini obudile nevarnost gospodarske recesije sredi poletja, ko se je ameriško gospodarstvo, kjer so se pred letom dni razlegli finančni pretresi, zato je bilo tudi najbolj prizadeto, naposled pričelo pobirati iz krize. V drugem letošnjem četrtletju se je bruto proizvod članic evrske skupine znižal za 0,2 odstotka, kar se je zgodilo prvič po vzpostavitvi enotne valute pred skoraj desetimi leti, pa tudi obeti za jesenski kvartal niso veliko boljši, kajti iz Berlaymonta napovedujejo kvečjemu stagnacijo rasti, ki bi ob nepredvidenem šoku kaj lahko zdrsnila v drugi zaporedni padec, rahlo izboljšanje pa je pričakovati šele v zadnjem trimesečju. Kazalnik zaupanja poslovnih krogov v Uniji je bil konec avgusta na najnižji ravni po decembru 1993, industrijska proizvodnja pa je julija letos padla že tretji mesec zapovrstjo.
Finančni ministri, ki so že po politični funkciji optimisti, znamenja razjasnitve gospodarskega obzorja vidijo predvsem v padanju vrednosti evra glede na dolar in v nedavnih pocenitvah nafte. Evropska valuta je v manj kot petih mesecih izgubila 20 centov in se znova znašla na ravni iz lanskega septembra, črno zlato pa je padlo pod magično mejo sto dolarjev za sod. Koliko časa bo trajala odjuga na trgih, ni jasno, dvome v trajnejšo pocenitev pa poraja odločitev organizacije izvoznic (OPEC), ki je nemudoma zmanjšala proizvodnjo za 520.000 sodov dnevno, da bi ustavila 30-odstotni padec cen po rekordu 147,50 dolarjev, kolikor je nafta veljala sredi julija. Prilagajanje evra realni veljavi resda povečuje konkurenčnost evropskega blaga, zato pa bodo izdatki za energijo višji kot v času, ko so visoke kotacije enotne valute omogočale 30-odstotni »popust« na nominalno (dolarsko) ceno naftnih sodov.
Šibka gospodarska aktivnost, ki je marsikje po Evropi zarožljala z nevarnostjo recesije, obenem tudi krepi pritiske na proračune v času pospešenih prizadevanj članic Unije za izboljšanje javnofinančnih bilanc, zato so ministri evrske skupine v Nici priporočili uporabo »avtomatičnih stabilizatorjev«. Ti mehanizmi omogočajo vladam, da v obdobjih nižje rasti, ki zmanjšuje priliv davkov v državne blagajne, teh izgub ne skušajo kompenzirati z zategovanjem pasu, kar bi še bolj poslabšalo gospodarsko konjunkturo, temveč dopustijo začasno povečanje primanjkljajev, če le ne prestopijo rdeče črte treh odstotkov bruto proizvoda. Članicam z ugodnejšim proračunskim položajem pa stabilizatorji omogočajo spodbujanje ekonomskih tokov, kar so že storili v Španiji, kjer je vlada sprejela plan okrevanja, ki bo državno blagajno veljal dvajset milijard evrov.
Hkrati z nižjo rastjo, ali celo padanjem bruto proizvoda, se povečuje inflacija, ki sicer ne tolče več rekordov, kar se je verižno dogajalo v spomladanskih mesecih, vendar pa s 3,9 odstotka, kolikor naj bi po izračunu evropske komisije dosegla v tem četrtletju, ostaja daleč previsoka. Predvsem pa Evropski centralni banki (ECB), ki po zatrdilu predsednika Jean-Clauda Tricheta še ni obupala, da ji bo srednjeročno vendarle uspelo zagotoviti stabilnost cen, preprečuje poseg v obrestno mero (4,25%), ki ta hip dvakrat presega ameriško (2%). Kljub redkim lastovkam izboljšanja, ki so jih omenjali v Nici, obdobja črnih rekordov morda še ni konec.
