»Res je, toda ta projekt podpira [slovenska] vlada, odobrila pa ga je tudi evropska komisija,« je predsednik Evropske investicijske banke Philippe Maystadt začel odgovor Delu, zakaj je Evropska investicijska banka (EIB) kljub okoljskim in klimatskim pomislekom dodelila 440 milijonov evrov posojila za gradnjo šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju.«
»Poleg tega [TEŠ6] izpolnjuje še druge pogoje, ki jih vedno postavljamo pri takšnih projektih: namreč, da ne sme pomeniti dodatnih zmogljivosti, ampak zgolj zamenjati že obstoječe; izpuhe CO2 bo zmanjšal za 30 odstotkov, kar presega naše zahteve [najmanj 20 odstotkov]; in, nazadnje, zasnovan je tako, da bo omogočal zajemanje in skladiščenje CO2, ko bo ta tehnologija dovolj razvita,« je razloge za odobritev posojila naštel predsednik Maystadt. Dodal je, da takšni projekti sicer »niso naša prioriteta, vendar [TEŠ6] izpolnjuje zelo stroge kriterije«. Odločitev o posojilu za šesti blok so na sedežu banke v Luksemburgu »sprejeli do dolgem premisleku in se vključuje v celotno energetsko politiko«.
»Zelo jasno prednost ima financiranje proizvodnje energije, ki sprošča čim manj emisij CO2, zato se raje odločamo za obnovljive vire,« je še pojasnil nekdanji belgijski politik, »toda v nekaterih državah je pri proizvodnji energije treba ohraniti različne vire in v Sloveniji gre za energetsko mešanico, ki v tem primeru lahko upraviči zatekanje k lignitu«.
Toda argumenti, ki so EIB narekovali dodelitev posojila okoljsko spornemu, čeprav energetsko koristnemu projektu, najbrž ne bodo prepričali okoljevarstvenikov. Ti so že pred nedavnim obiskom evropske komisarke za podnebne ukrepe Connie Hedegaard v Sloveniji s hudimi obtožbami napadli investicijo v Šoštanju, ki bo najverjetneje porabila celotno slovensko kvoto dovoljenih emisij CO2 do leta 2050.
Piotr Trzaskowski iz okoljske interesne skupine Bankwatch je odločitev o financiranju TEŠ6 z evropskimi sredstvi za bruseljski spletni bilten EurActiv opisal kot »nezaslišano«. Odobritev tega projekta bi lahko odprla vrata podobnemu financiranju obratov v drugih državah, kot je Poljska, »v tem primeru bi bili podnebni cilji EU samo še v posmeh«.
Največji delež posojil za TEŠ6
Slovenija je lani pri Evropski investicijski banki (EIB) najela za 733 milijonov evrov posojil, kar je bilo dober odstotek vseh podpisanih pogodb (62,9 milijarde), s tem deležem pa smo nekoliko presegli povprečje v obdobju 2006–2010, ko smo se skupaj zadolžili za 2,196 milijarde evrov ali 0,8 odstotka sredstev, ki jih je glavna finančna institucija Unije v zadnjih petih letih odobrila na območju skupnosti.
Več kot polovica najetega denarja – 440 milijonov evrov – je namenjena za gradnjo novega 600-megavatnega bloka Termoelektrarne Šoštanj, 100 milijonov evrov posojila je prejela družba Geoplin plinovodi za povečanje zmogljivosti plinskega prenosnega omrežja. Od preostalih kreditov so Elektru Slovenija odobrili 63 milijonov evrov za okrepitev omrežja za prenos električne energije, 50 milijonov je šlo Slovenski izvozni in razvojni banki za financiranje manjših znanstveno-raziskovalnih naložb, 30 milijonov je prejela Nova Ljubljanska banka za manjše in srednje projekte, po 25 milijonov pa sta dobili Banka Celje in Gorenjska banka za kredite majhnim in srednjim podjetjem.
Brez težav do denarja
Banka s sedežem v Luksemburgu uživa najvišji možni rating (AAA) pri vseh treh največjih bonitetnih agencijah na svetu (Moody's, Standard&Poor's ter Fitch), zato tudi v kriznih časih ni imela nobenih težav z mobilizacijo denarja na trgih kapitala.
Lani je najela 67 milijard evrov (kar je bila druga najvišja vsota v zgodovini BEI) in podpisala za 72 milijard evrov pogodb za financiranje približno 460 projektov, nakazala pa je 59 milijard evrov. Največ sklenjenih pogodb je bilo na ozemlju Unije – za skoraj 63 milijard evrov –, preostalih devet milijard pa so plasirali zunaj meja skupnosti, predvsem v države, ki se pridružujejo EU (3,4 milijarde), a tudi v sredozemske partnerice (2,6), preostala posojila so dodelili Aziji in Latinski Ameriki (1,2 milijarde), afriškim, karibskim in pacifiškim državam ter Južni Afriki (ena milijarda) in Rusiji oziroma vzhodnim sosedam (0,6 milijarde).
Od držav z evropsko perspektivo je daleč največ posojil dobila Turčija (1,93 milijarde), sledijo ji Srbija (690,2 milijona), Hrvaška (511,2), BiH (72), Makedonija (52,3), Albanija (50,8) in Črna gora (49,2).
Tudi lani so zajeten del pogače (41 odstotkov) namenili uresničevanju ciljev gospodarske konvergence v Uniji, torej za najmanj razvita območja, pri čemer so posebno pozornost posvetili majhnim in srednjim podjetjem, ki so imela v obdobju krize veliko težji dostop do trgov kapitala od velikih firm, a tudi vlaganjem v transportno in energetsko infrastrukturo, ki je izjemnega pomena za dolgoročno rast, hkrati pa povečuje gospodarske zmožnosti regij in spodbuja razvoj podjetništva.
Četrtino vseh posojil so vložili v inovacije in raziskave, ki poganjajo motor evropskega gospodarstva, medtem ko so okoljski in energetski projekti prejeli 19 milijard evrov, kar je nov rekord.
Tretjino posojil za čistejši zrak
Predsednik Philippe Maystadt je med predstavitvijo lanskega poslovanja zlasti poudaril aktivnosti za prilagajanje podnebnim spremembam, kajti lani je EIB potolkla tudi rekordno znamko pri financiranju projektov za čistejše ozračje; namenila jim je kar 30 odstotkov posojil na območju Unije. To so projekti s področja energetske učinkovitosti, prehoda na obnovljive vire, transporta, gozdarstva in inovacij.
Za vključitev v to kategorijo morajo izpolnjevati zelo stroge kriterije, kot so zmanjšanje izpuha toplogrednih plinov, uresničevanje ciljev energetske učinkovitosti ali možnost zajemanja ogljikovega dioksida. Za naziv projektov, ki prispevajo k boljšemu ozračju, se lahko potegujejo samo tisti, ki se opirajo na najsodobnejše tehnologije, čeprav financirajo tudi druge, vendar mora biti vsaj polovica celotnih stroškov projekta namenjena prilagajanju podnebnim spremembam.
EIB ni zgolj največja razvojna institucija na svetu, saj je v obdobju 2009–2010 izplačala za 150,8 milijarde evrov posojil, kar krepko presega Svetovno banko (59,5 milijarde), Mednarodno finančno korporacijo (17,7) in Evropsko banko za obnovo in razvoj (16,8), temveč tudi vsako leto posluje z dobičkom. Lani se je povzpel na 2,1 milijarde evrov.
Približno polovico tega zaslužka, ki bi ga sicer morali vplačati v proračun Unije, nameravajo porabiti v prid državam južnega Sredozemlja – razen Libije, kjer EIB ne sme poslovati, ker nima mandata Unije. Še več, če dobijo pričakovano odobritev evropskega parlamenta in sveta EU, celo načrtujejo, da bi temu območju v politični tranziciji za hitrejši gospodarski zagon do leta 2013 namenili kar šest milijard evrov.