Tiskane izdaje
K izbruhu sedanje krize je pripomogel balon špekulativno napihnjenih cen na nepremičninskem, delniškem in energetskem trgu ter drugih trgih surovin. Balone povzročijo povratne zanke: naraščajoče špekulativne cene spodbujajo optimizem, ta spodbuja k čedalje večjim nakupom, zato še naprej naraščajo špekulativne cene, dokler ne pride do zloma.
V večini ekonomskih razprav ali učbenikov pa besede »balon« ne boste našli. Če preverimo delovne dokumente, ki so v zadnjih letih nastajali v centralnih bankah in gospodarskih ministrstvih, ugotovimo, da je zelo malo »balonov« sploh omenjenih. Že sama misel na to, da »balon« sploh obstaja, je med gospodarskimi in finančnimi strokovnjaki prišla na tako slab glas, da je že samo njegovo omenjanje na predavanjih ali seminarjih pomenilo enako, kot bi skupini astronomov začel govoriti o astrologiji.
Glavna težava je, da je generacija tradicionalnih makroekonomskih teoretikov sprejela teorijo, ki ima v svojem jedru napako - aksiom, da so ljudje popolnoma racionalni. Statistik Leonard »Jimmie« Savage je leta 1954 pokazal, da se morajo ljudje, če se hočejo ravnati po določenih aksiomih racionalnosti, vesti tako, kot bi poznali vse možnosti, in opraviti vse ustrezne izračune.
Zato ekonomisti domnevajo, da ljudje zares uporabijo vse javno dostopne informacije in poznajo ali pa se vedejo, kot bi poznali verjetnost vseh mogočih prihodnjih dogodkov. Nanje ne vpliva nič drugega kot dejstva in verjetnost različnih prihodnjih dogodkov imajo za dejstvo. Svoja spoznanja dopolnijo takoj, ko so na voljo nove informacije, zato je treba vse spremembe njihovega vedenja pripisati njihovemu racionalnemu odzivu na povsem nove informacije. In če so gospodarski igralci vedno racionalni, potem ni dovoljen noben balon, torej iracionalni odziv trga.
Številni psihološki dokazi pa pričajo o tem, da ljudje ne ravnajo skladno s Savageovimi aksiomi racionalnosti. To je osnovni zakon vedenjske ekonomije, ki je v približno zadnjem desetletju v ekonomiji povzročila revolucijo.
Ljudje v resnici nikoli ne poznajo verjetnosti prihodnjih gospodarskih dogodkov. Živijo v svetu, v katerem so gospodarske odločitve v bistvu dvoumne, ker prihodnost ni samo ponovitev merljive preteklosti. Mnogim se vedno zdi, da je »tokrat drugače«.
Scott Huettel in Michale Platt, nevrologa z univerze Duke, sta z eksperimenti s funkcionalno magnetno resonanco pokazala, da »odločanje v razmerah negotovosti ne pomeni posebnega, bolj zapletenega primera tveganega odločanja; pri obeh oblikah negotovosti igra vlogo povsem različen mehanizem«. Z drugimi besedami povedano, ko gre za dvoumnost, delujejo drugi deli možganov in drugačne čustvene poti.
Matematični ekonomist Donald J. Brown in psihologinja Laurie R. Santos z univerze Yale opravljata poskuse z ljudmi, da bi poskusila razumeti, kako se sčasoma spreminja človekova dojemljivost za nejasnosti pri gospodarskem odločanju. Njuna teorija je, da je »za čase rasti tečajev na borznih trgih značilno, da ljudje iščejo nejasnosti, za čase upadanja tečajev pa se jim izogibajo«. Obe obliki vedenja sta izraz spreminjajočega se zaupanja, ki ga šele začenjamo razumeti.
Seveda je čista racionalna teorija ostala uporabna za številne stvari. Previdno jo lahko uporabimo na področjih, na katerih posledice kršenja Savageovega zakona niso prehude. Ekonomisti imajo popolnoma prav, da jo uporabljajo pri reševanju cele vrste mikroekonomskih vprašanj, na primer zakaj monopolisti postavljajo višje cene.
A to teorijo pretirano pogosto uporabljajo. »Model dinamičnega stohastičnega splošnega ravnotežja na evrskem območju«, ki sta ga razvila Frank Smets iz Evropske centralne banke in Raf Wouters iz belgijske centralne banke, na primer zelo dobro prikazuje natančen seznam zunanjih šokov, ki domnevno vplivajo na gospodarstvo. Model pa ne upošteva nobenih »balonov«, temveč domneva, da se gospodarstvo odziva popolnoma racionalno na te zunanje šoke.
Več v tiskani izdaji Delove priloge FT
