Tiskane izdaje
Ministrstvo za gospodarstvo se je pri ureditvi te problematike, sodeč po obrazložitvi, precej oprlo na priporočila, ki jih je Evropska unija svojim članicam posredovala že v prvi polovici tega desetletja, dopolnila pa po izbruhu krize. Manj se sklicuje tudi na nekatera nastajajoča pravila glede primernosti menedžerskih prejemkov (Nemčija) ali že veljavne smernice v posameznih državah (Finska, Poljska).
Evropska unija priporoča javno razkritje menedžerskih prejemkov, pa tudi merila in procedure, ki lastnikom omogočajo lažji nadzor nagrajevanja menedžerjev. Menedžerske plače naj bi bile sestavljene iz fiksnega in variabilnega dela, v pogodbah o njihovi zaposlitvi pa naj bi bila določena tudi natančna merila, po katerih naj bi se presojala uspešnost menedžerjev. Pri odpravninah naj bi bila določena zgornja meja, če podjetje ni bilo uspešno, pa menedžerji naj ne bi imeli pravice do izplačila. Merila za variabilni del prejemkov bi morala, priporoča Unija, zajeti daljše obdobje. Pogodbe naj bi podjetjem med drugim tudi omogočale, da bi bilo ob naknadni ugotovitvi slabega vodenja mogoče zahtevati vračilo variabilnega dela plače, izplačane na podlagi očitno napačnih podatkov.
Med ureditvami, na katere se sklicuje ministrstvo, so opazne razlike. Medtem ko Unija priporoča drugačna pravila za vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, Poljska in Finska določata pravila le za podjetja v lasti države. Nemčija ima nasprotno v parlamentarni obravnavi zakon o primernem nagrajevanju uprav, ki naj bi postavil pravila o menedžerskih prejemkih za vse delniške družbe, ne glede na lastništvo. Toda nemški zakon ne predvideva omejitve vrednosti posameznih delov prejemkov. Izrecno pa denimo prepoveduje, da bi lahko menedžerji delniške opcije, ki jih dobijo kot nagrado, unovčili prej kot v štirih letih.
Črno-bele reakcije
Prve reakcije gospodarskih in menedžerskih asociacij na predlog zakona so bile pretežno negativne, največja sindikalna centrala pa je, naravno, zamisel podprla. O zakonu ima načelno pozitivno mnenje tudi vrhovni državni revizor računskega sodišča, ki smo ga vprašali za mnenje, a tudi kritične pripombe.
Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je ocenila, da »je določena omejitev rasti menedžerskih plač v podjetjih v državni lasti potrebna, vendar ne more iti v skrajnosti, ko bi bili strokovnjaki in menedžerji, ki so za vodenje podjetij potrebni oziroma nepogrešljivi, plačani kot državni uradniki«. Motivacija menedžerjev se bo, meni GZS, bistveno zmanjšala, zelo verjeten se ji zdi beg možganov. Če bo zakon vendarle sprejet, se ji zdi prav, da se omeji na čas krize oziroma čas prejemanja državne pomoči.
Tudi Združenje Manager, ki ga po novem vodi sveže imenovani direktor Petrola Aleksander Svetelšek, je predlog zakona sprejelo z velikimi pomisleki. Zakon se mu zdi odveč, pravijo namreč, da je »večina menedžerjev svoje prejemke že samoiniciativno prilagodila slabšim gospodarskim razmeram, zato plačna razmerja večinoma že izražajo predlog novega zakona«. Podatki o visokih plačah menedžerjev za leto 2008, ki naj bi bili podlaga za sprejem zakona, se jim ne zdijo primerno izhodišče. Po njihovem mnenju so »povsem zastareli«, razmere naj bi bile postale »bistveno drugačne«. Poleg političnih argumentov za zakon bi si želeli slišati tudi strokovne. »Če so cilj vlade poceni menedžerji, je predlog zakona dobra pot za to. Izvrstnih posameznikov pa s takimi pristopi v državna podjetja najverjetneje ne bo pridobila,« se je glasila izjava Delu.
Nezadovoljstvo so po poročanju Pop tv izrazili tudi posamezni poslanci vladne koalicije, češ da Lahovnik »zgolj nabira politične točke«. Hkrati pa ne dvomijo, da bo zakon, če bo prišel v parlament, vendarle dobil zadostno podporo.
Povsem drugače je, kot rečeno, reagirala največja sindikalna centrala pod vodstvom Dušana Semoliča, ki sicer prav v teh dneh zahteva povečanje minimalnih plač.
Po njegovem mnenju je tak zakon nujen, kriza pa je primeren čas za preudarne posege. »Ko se zahteva dvig najnižjih delavskih plač, je vedno slišati izgovor, da bi to uničevalo delovna mesta in zniževalo konkurenčnost. Ti isti gospodje, ki vidijo v dvigu delavskih plač konec slovenskega gospodarstva, se povsem drugače obnašajo pri svojih plačah,« je dejal Semolič v značilni sindikalni retoriki in dodal, da ne pozna prav nobenega menedžerja, ki bi se zaradi možnega znižanja konkurenčnosti podjetja odpovedal dvigu lastne plače.
Več v Sobotni prilogi Dela
