Tiskane izdaje
Peking - Srečanje voditeljev vlad in držav 21 članic je minilo v znamenju krize. Sporočila vrha so previdno optimistična.
Azijski Pacifik je trenutno motor globalne rasti, tako da se ravnotežje moči seli z Atlantskega na Tihi ocean. Tokratni vrh Apeca je potekal zlasti pod vtisom krize v Evropi. Poudarili so potrebo po čimprejšnjem zaključku pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji, ki so jih začeli v Dohi, boju proti protekcionizmu in pripravah na novo fazo povezovanja trgov.
Apec se je tokrat posvetil »zeleni rasti« in opozoril, da se bodo potrebe po energiji do leta 2030 povečale za 30 odstotkov, rast prebivalcev te celine do leta 2050 pa bo terjala zvišanje proizvodnje hrane za 70 odstotkov.
Trgovina in investicije so bile tudi tokrat v žarišču zasedanja. Posebno pozornost so namenili širitvi čezpacifiškega partnerstva (TPP). Japonski premier Jošihiko Noda je kljub ostri kritiki domačih strokovnih, industrijskih in kmetijskih lobijev napovedal pristop svoje države k temu partnerstvu.
Ameriški predsednik Barack Obama je vrh Apeca izkoristil za niz bilateralnih srečanj, med drugim s predsednikom Rusije Dmitrijem Medvedjevom in Kitajske Hu Jintaom. Poleg gospodarskih tem je bil v ospredju pogovorov iranski jedrski program.
Redefiniranje prihodnosti
»Zadnja desetletja smo bili malce lenobni,« je šefe velikih ameriških korporacij, ki so se konec tedna zbrali v Honoluluju, nagovoril Barack Obama. »Zdelo se nam je samoumevno, da bodo drugi prihajali k nam sklepat posle, namesto da bi mi odšli k njim.«
Gornje besede ameriškega predsednika so zaznamovale devetnajsti vrh Azijsko-tihomorskega foruma za gospodarsko sodelovanje (Apec), ki je potekal v Barackovem rojstnem mestu Honolulu, ker je ameriški predsednik hotel slikovito potrditi pacifiško usmeritev vojaškostrateške in gospodarsko-trgovinske politike Washingtona. »ZDA so pacifiška sila,« je ponavljal na srečanjih z voditelji dvajsetih članic tega foruma, »in mi nameravamo na Pacifiku tudi ostati.«
Čeravno ameriška navzočnost na azijskem Pacifiku vsebuje tudi vojaško-varnostne sestavine, je Obama na Havajih poudarjal predvsem trgovinske. Zaradi opaznega pritiska, da za Američane ustvari nova delovna mesta, je vztrajal pri potrebi po zvišanju ameriškega izvoza. In ko je izrazil upanje, da bo sporazum o čezpacifiškem partnerstvu (TPP) dokončan že prihodnje leto, je govoril pravzaprav o resnični regionalni varnosti - o tisti varnosti, ki sloni na skupnih gospodarskih interesih in tesni integraciji skupnega trga.
Trdi pogoji za pristop Kitajske
Novi koraki, ki so jih v Honoluluju naredili na poti k uresničitvi čezpacifiškega partnerstva, so razkrili tudi vire prihodnjih trenj med vodilnimi pacifiškimi silami. Medtem ko je Japonska končno izrazila pripravljenost, da se priključi sporazumu, ki so ga zasnovali Singapur, Čile, Nova Zelandija in Brunej, nato pa so se mu pridružili še ZDA, Avstralija, Malezija, Vietnam in Peru, so na vrhu izrecno poudarili, da povabila k pristopu ne bodo poslali Kitajski, vse dokler ta ne sprejme mednarodnih delovnih standardov, dokler ne uravnoteži državnega in zasebnega sektorja in dokler se ne odpove partijskemu nadzoru nad svojo valuto.
Znotraj Apeca dandanes poteka več kot 45 odstotkov globalne trgovine, z izločitvijo manjšega bloka s še nižjimi ovirami za izmenjavo blaga in investicij pa je začrtano prizorišče, na katerem se spopadajo različna pravila igre in načela regionalne organizacije. Čezpacifiško partnerstvo obvladuje Amerika. Čeravno je Kitajska tokrat izrazila pripravljenost, da »resno razmisli o pridružitvi, če bo povabljena«, je očitno, da je v temelje tega pakta položena potreba po uravnoteženju rastočega vpliva azijske sile, ki se pospešeno približuje statusu največjega gospodarstva na svetu.
Govor kitajskega predsednika Hu Jintaa v Honoluluju je imel naslov Skupno ustvarjanje prihodnosti. V njem je poudarjeno pozval k ohranitvi odprtih trgov, opozoril na nevarnost protekcionizma in obljubil močnejša prizadevanja za uresničitev trgovinskega ravnotežja.
Začetek drugačne globalizacije
Pravzaprav bi lahko celotni vrh poimenovali »redefiniranje prihodnosti«. Najsi so še tolikanj govorili o svobodni trgovini, se je bistvo tokratnih diskusij vrtelo okoli proizvodnje in dela. Skorajda bi lahko dejali, da je bilo zborovanje na Havajih uradna negacija koncepta, po katerem bi ena skupina držav proizvajala ceneno blago, druga bi si izmišljala sodobne tehnologije, nad vsemi pa bi stale multinacionalke, ki bi ohranjale trgovinski krvni obtok tako, da bi na svobodnem trgu združevale levo in desno polovico sveta.
V večini govorov je bilo mogoče prepoznati drugačne poglede na prihodnost in vsi voditelji, ki so se zbrali na vrhu, so čutili potrebo poudariti, da je ustvarjanje novih delovnih mest prva prioriteta v državah, ki jim načeljujejo. Četudi to ne pomeni že začetka deglobalizacije, je nad Pacifikom vsekakor zavel veter neke nove globalizacije, v kateri bo delitev na roke in možgane manj izrazita, če bo sploh še mogoča.
Potem ko je Obama v bilateralnem srečanju s Hu Jintaom nepopustljivo vztrajal pri revalvaciji kitajske valute, boljši zaščiti intelektualne lastnine in transparentni obravnavi državnih podjetij, se je kitajski predsednik uprl »politizaciji trgovine«, s čimer je namignil na staro bojazen Pekinga, da bo Washington z različnimi gospodarskimi ukrepi skušal obrzdati rast azijske sile.
Kitajski analitiki so tudi opozorili, da se z ustvarjanjem čezpacifiškega partnerstva brez kitajske udeležbe celotna regija postavlja pred nevarno izbiro med Kitajsko in ZDA kot silama, od katerih so odvisni gospodarstva in obstoj mnogih manjših držav. Takšno razvrščanje bi lahko porodilo različne napetosti, ki bi kmalu prerasle tržne spopade različnih interesov.
Indonezijski predsednik Susilo Bambang Judhojono je bil v nagovoru poslovnih voditeljev, ki so se zbrali na Apecu, še jasnejši. »Le globlja ekonomska povezanost (regije) lahko prepreči konflikte,« je dejal. »Srečni smo, da mir med glavnimi silami prvič v zgodovini traja tako dolgo,« je dejal nekdanji general. Gospodarska integracija, je dodal, je edino jamstvo, »da novi odnosi med silami ne bodo pripeljali do novih strateških napetosti, destabilizacije in, še huje, do konfliktov«.
