Bežimo, evro prihaja

V začetku januarja 2002 so centralne banke dvanajstih članic Unije poslale v obtok 7,8 milijarde bankovcev v skupni vrednosti 221,5 milijarde evrov in 40,4 milijarde kovancev z nacionalnimi motivi. Že nekaj mesecev pozneje se je pokazalo, da so se načrtovalci dolgo in skrbno pripravljanega dneva € rahlo ušteli v predvidevanjih, kajti količina papirnatega denarja se je spomladi zmanjšala na 7,16 milijarde, do oktobra pa polagoma ustalila pri 7,42 milijarde, vrednost bankovcev pa se je povečala za skoraj sto milijard evrov (natančneje 320,9). Razliko, čeprav veliko, so v evropski komisiji, ki ji je tedaj načeloval še italijanski »professore« Romano Prodi, priročno pojasnili; pri preskrbi komercialnih bank z zalogami nove evropske valute in med dvomesečnim kroženjem evrov in nacionalnih plačilnih sredstev so bili bolj v rabi bankovci manjših vrednosti, potem pa so se državljani navadili na novi denar in začeli uporabljati tudi večje apoene, predvsem 50-evrske.

Zanimanje za petdesetake pa so kmalu pokazali tudi ponarejevalci denarja, kajti že v letu uvedbe evra so po podatkih evropske centralne banke (ECB) iz obtoka vzeli 167.118 zaseženih lažnih bankovcev, kljub večkratni zaščiti (vodni tisk, varnostna nitka, holografski kovinski trak, prelivajoče se barve ipd), ki naj bi odvrnila nepooblaščene »tiskarje«, pa se je količina ponaredkov redno povečevala, lani so, denimo, odkrili 580.901 nepravi bankovec, koliko pa jih še kroži, ne ve nihče. Bankovce za 50 evrov, ki so se pokazali kot najbolj »rentabilni«, saj ne zbujajo suma in jih ni težko spravljati v promet, so šele pred kratkim – odkar se je večina trgovcev opremila z napravami za preverjanje pristnosti denarja – na vrhu najpogosteje ponarejanih evrskih apoenov zamenjali dvajsetaki.

Več si preberite v ponedeljkovi izdaji Delo FT.