Tiskane izdaje
Berlin – Finančna uganka tedna se najbrž spet glasi: katerim državam in bankam bodo tri velike bonitetne hiše Standard & Poor's, Moody's in Fitch tokrat znižale bonitetno oceno.
Če že Grčija ne more pasti niže, pa sta zato lahko toliko bolj v strahu Španija in Portugalska, še najbolj pa se ta čas verjetno trese Francija. Znižanje francoske ocene zaradi velike izpostavljenosti njihovih bank v Grčiji, Italiji in Španiji bi močno prizadelo tudi evropski reševalni sklad EFSF. Kako bi bilo, če bi uradniki enkrat za spremembo dopustili, da na trgu bonitetnih ocen zmaga najboljši, priporočajo kritiki.
Kaj bi si mislili o vremenarju, ki med divjanjem cunamija napoveduje lepo vreme ali o zdravniku, ki v 89 odstotkih primerov postavi napačno diagnozo, je tako kot mnogi drugi spraševal Bernd Marin iz avstrijskega Standarda in takoj tudi odgovoril: »Tri največje svetovne bonitetne hiše so še bolj zgrešile, in to z globalnimi posledicami. Moody's je leta 2006 najboljšo oceno dal samo štirim ameriškim podjetjem (in med njimi ni bilo Appla, Googla, IBM-a in Coca-Cole) in 9029 snopom nepremičninskih kreditov, od katerih jih je danes 8036 popolnoma brez vrednosti. Dobre ocene so prejemala tudi bankrotirana podjetja, kot sta Enron in Parmalat, Lehman Bros pa je imel pri Fitchu še nekaj ur pred propadom tretjo najboljšo oceno A+.«
Alex Pollock iz American Enterprise Institute dodaja: »Bonitetne hiše so natančno to, kar pišejo same o sebi, objavljalci mnenj namreč. Z drugimi besedami, so skupina pisunov med mnogimi drugimi skupinami, ki poskušajo napovedati prihodnost in njena tveganja, ter tako kot vsi drugi ljudje delajo napake.«
Po njegovem mnenju je »slastna ironija«, da imajo prav ti »pisuni« posebno težo zato, ker jim jo daje ameriška vlada, saj ameriška zakonodaja od finančnih skladov zahteva, da pri investicijskih odločitvah upoštevajo ocene bonitetnih hiš. Za ameriške kritike pa bi bilo bolje, če bi ameriške oblasti obvezno oceno vlaganj prenehale zahtevati pri točno določenih bonitetnih hišah in bi raje dovolile, da na trgu bonitetnih ocen zmagujejo najboljši, in ne največji.
Gunther Tichy z graške univerze in svetovalec avstrijskega Instituta za gospodarske raziskave WIFO opozarja, da ocene bonitetnih hiš pri odločitvah upoštevajo tudi pri Evropski centralni banki. »Ko se banke želijo refinancirati pri ECB, morajo predložiti vrednostne papirje z določeno najnižjo oceno bonitetnih hiš.« Profesor Tichy ne razume, zakaj vrednostnih papirjev ne ocenijo raje kar sami pri ECB. Predobre ocene za podjetja še nekako razume, ker ocenjevanje plačujejo sama, pričakoval pa bi, da bi bili veliki trije bolj kritični do držav, saj jim te »uslug« ne plačujejo. A ne, Irsko so kot keltskega tigra označevali še v času, ko je že imela velike težave, Portugalski in Španiji so še dolgo v leto 2010 dajali »prijateljske ocene«, »še bolj naivna je bila vera, da se bo lahko Grčija že leta 2013 spet financirala na trgih kapitala.«
Velika moč ocenjevalnih agencij še naprej vzbuja skrb, ob izbruhu ameriške nepremičninske krize je recimo nekdanji uslužbenec pri Moody's Eric Kolchinsky poročal, da so resnicoljubne ocenjevalce rutinsko šikanirali šefi. A veliki trojici se napoveduje konkurenca. Bonitetni oddelek podjetja za raziskave skupnih skladov Morningstar je zdaj začel ocenjevati tudi obveznice z nepremičninskimi varščinami, ocenjevanje napovedujejo tudi Kroll Bond Rating Agency, MarketTake in European Rating Agency.
