Bolj ko se odlaša z rešitvami, hujša je kriza

Ekskluzivnen pogovor s članom izvršilnega odbora Evropske centralne banke Benoîtom Cœuréjem.

Objavljeno
05. oktober 2012 17.49
Posodobljeno
06. oktober 2012 07.00
Benoit COEURE
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo

Ljubljana – Več let bo trajalo, da bo evrsko gospodarstvo dokončno okrevalo, je v ekskluzivnem pogovoru za Delo povedal Benoît Cœuré (1969), član izvršilnega odbora Evropske centralne banke. Slovenija kot majhna država je bila med krizo resno prizadeta, zdaj pa lahko uporabi izkušnje drugih.

Član šestčlanskega najožjega vodstva ECB in tesen sodelavec predsednik Maria Draghija, je prepričan, da »bo evrsko območje izšlo iz te epizode bolje pripravljeno za spopad s krizami v prihodnosti«. Na vprašanje, kako verjeten se mu zdi scenarij, da bi katera država izstopila iz evroskupine – bodisi na zgornji ali spodnji strani –, pa odgovarja, da »ne vidi tveganja za kaj takega, če bodo vlade sprejele vse potrebne ukrepe«.

Gospod Cœuré, gospodarske napovedi za letos in za leto 2013 so za večji del EU in evroobmočja so spet čedalje slabše. Kaj se dogaja? Lahko govorimo že o izgubljenem desetletju ali je vendarle nekje luč na koncu tunela?

Seveda je luč na koncu tunela in za evropska gospodinjstva in podjetja je pomembno, da to vidijo. Seveda pa bo trajalo kar nekaj časa, da se bo evropsko gospodarstvo prilagodilo – in trajalo bo več let, ne le mesecev, preden bo gospodarstvo evrskega območja doseglo svoj polni potencial. Seveda pa to ne pomeni, da ne bo rasti že prej. Gospodarska rast se bo vrnila že tekom leta 2013. Sprva bo počasna. Kasneje pa se bo po zaslugi reform pospešila.

Zakaj recesije in dolžniške krize v delu evroskupine doslej ni bilo mogoče ustaviti?

Stvari so se že precej izboljšale. Ta kriza se razvija že pet let, imela je več stopenj in na vsaki od njih so vlade sprejele pomembne ukrepe. Te odločitve se nalagajo kot sloji, ena na drugo in postopno gradijo močnejše evrsko območje. Ta proces še zdaleč ni zaključen. Seveda pa vlade potrebujejo še nekaj časa. Ampak razmere na evropskih finančnih trgih so zdaj precej bolj mirne kot so bile pred poletjem. To je dokaz, da udeleženci na trgih in tudi opazovalci zunaj evrskega območja priznavajo pomen tega, kar je že bilo doseženo.

Svet ECB je septembra v boju proti krizi potrdil močno orožje, ko je odločil, da bo ECB lahko pod strogo določenimi pogoji kupovala obveznice držav. Kdaj bo ta »velika bazuka« postala operativna?

Kar zadeva ECB, smo pripravljeni na izvajanje dokončnih denarnih transakcij, potem ko bodo izpolnjeni vsi predpogoji. Kot veste, bo ob tem potreben dogovor o programu pomoči z EFSF ali ESM, medtem ko se bo vključil tudi Mednarodni denarni sklad (IMF). Sedaj so na vrsti vlade in evroskupina, da ukrepajo. Mi v ECB smo pripravljeni.

Doslej zanj še ni zaprosila nobena država. Je ta ukrep, dokončne denarne transakcije, univerzalno ali celo čudežno protikrizno orožje za evrske države? Je dovolj sam po sebi ali poleg njega potrebujemo še kaj?

Dokončne denarne transakcije so najboljši prispevek, ki ga lahko ponudi ECB v okviru svojega mandata. Njihov namen je omejen, saj se želimo izogniti destruktivnim scenarijem, ki bi državam onemogočile izvedbo reform in bi ogrozili cenovno stabilnost. Vendar te transakcije niso dovolj. Gospodarske reforme in potrebne prilagoditve so v rokah posameznih držav in evroskupine, ne v rokah ECB.

Ali menite, da bi morala imeti ECB širši mandat, tako kot ameriška Federal Reserve, ki mora skrbeti tudi za gospodarsko rast, medtem ko je mandat ECB predvsem skrb za stabilnost cen, da se letna inflacija giblje nekje pod dvema odstotkoma?

ECB ima en mandat, tj. da skrbi za stabilnost cen v srednjeročnem obdobju , kar pa nam ne preprečuje, da bi hkrati podpirali rast in finančno stabilnost, dokler je to skladno z našim mandatom. V zdajšnjih razmerah v Evropi ni nobenega nasprotja med podporo gospodarski rasti in podporo stabilnosti cen. To so pokazale tudi odločitve o denarni politiki, ki jih je sprejel svet ECB. Če bi prišlo do nasprotja, bi naš mandat v zvezi z inflacijo seveda prevladal.

Da, ECB znižuje obrestno mero.

Tako je, poleg tega smo povečali tako znesek kot tudi časovno obdobje ponujene likvidnosti finančnim institucijam ter sprejeli tehnične ukrepe, da bi ta likvidnost dosegla podjetja in gospodinjstva. S tem podpiramo stabilnost cen in hkrati spodbujamo gospodarsko rast.

Kako pa komentirate te velike razpone med zahtevanimi donosi na dolgoročne državne obveznice: na eni strani imamo Nemčijo, Avstrijo, Finsko, na drugi pa Portugalsko, Španijo tudi Slovenijo. Je to nekaj naravnega, objektivnega, ali pa gre subjektivno videnje bonitetnih hiš, finančnih trgov itd.? Kaj je v ozadju teh velikih razlik?

Zanimivo vprašanje. Ne bi želel okriviti nikogar od teh tržnih udeležencev. Vsi so racionalni in se obnašajo v skladu z najboljšimi interesi svojih investitorjev, delničarjev in klientov. Vzrok za te povišane razlike je splošnejši. Živimo v časih zelo velike negotovosti, ko tržni udeleženci ne želijo sprejemati tveganj. Takšna negotovost izhaja iz javnofinančnih izzivov, razlog pa je tudi to, da se države zelo razlikujejo po zmožnostih za doseganje gospodarske rasti. Zakaj se je ECB odločila, da ukrepa in pod strogo določenimi pogoji kupuje kratkoročne državne obveznice evrskih držav? Če so obrestne mere za državne obveznice pretirano visoke, to resno ovira transmisijo denarne politike in povečuje percepcijo tveganja, da bo evro razpadel. ECB bi posredovala v takšnem okolju, pod pogojem da se vlade držijo svojih zavez. Ne trdim, da bi ECB morala preprečiti normalno delovanje trgov. Trgi morajo delovati in temu namenu služi tržna disciplina. Novice, ki prihajajo s trgov obveznic, morda niso razveseljive, vendar jih je treba poslušati. ECB ni tukaj, da bi nadomestila trge. Zaradi tega se dokončne denarne transakcije ne bodo izvajale v državah, ki so izgubile dostop do trgov.

Ali bi podprli ustanovitev evropske bonitetne agencije?

Po mojem mnenju je prednostna naloga to, da se zmanjša zanašanje regulatornega in nadzornega sistema na bonitetne ocene. Poleg tega bi bilo koristno, če bi imeli večje število takih agencij. Manj pa sem prepričan, da bi bilo dobro imeti javne bonitetne agencije. Velik problem pri bonitetnih agencijah je konflikt interesov in nisem prepričan, da je javni sektor manj dovzeten za konflikt interesov kot zasebni. Ustanovitev javne bonitetne agencije je ena možnost, vendar bi se ta potem soočala z lastnimi izzivi. Ni torej čudežno orožje za rešitev obstoječih težav.

Slovenija je bila svoje dni vzorna učenka in je kot prva med novinkami sprejela evro januarja 2007. Zdaj se spopadamo z recesijo v obliki črke W. Kakšne lekcije bi morali potegniti iz preteklih napak, in kaj je zdaj naša domača naloga?

Kot prvo lahko s svojega položaja v ECB v Frankfurtu rečem, da težave, ki jih ima danes Slovenija, niso značilne le za Slovenijo, ampak jih imajo tudi druga gospodarstva na evrskem območju. To velja za težave v bančnem sektorju, ki jih imajo tudi druge države na tem območju. Za obdobje pred krizo sta bila značilna finančna brezskrbnost in določeno samozadovoljstvo nosilcev politik, a to ne velja le za Slovenijo. Zdaj so potrebne prilagoditve, spopasti se je treba s krizo in popraviti njene učinke, potem pa je treba spremeniti modele rasti. Slovenija je bila resno prizadeta, ker je majhna država. Toda izzivi, s katerimi se sooča, niso le njeni, in uporabi lahko izkušnje z rešitvami, o katerih razpravljajo in jih izvajajo v drugih državah na evrskem območju. To lahko deloma pomiri slovenske oblasti in prebivalce Slovenije – da niso edini, ki se spopadajo s takšnimi težavami in da obstajajo rešitve zanje.

Redna misija IMF, ki je pravkar končala obisk pri nas, nam je naložila cel kup domačih nalog, kar zadeva banke, javne finance in reforme. Se strinjate z njihovimi priporočili?

ECB se na splošno strinja s priporočili IMF Sloveniji, kar zadeva fiskalne zadeve, banke in potrebo po celovitih strukturnih reformah, ki bodo omogočile dolgoročno vzdržnost zlasti na področju trga dela in pokojnin. S tem se mora zdaj vlada odločno ukvarjati. Kajti, če smo se kaj naučili od drugih držav, prizadetih s krizo, je to, da bolj ko se odlaša z rešitvami, tem hujša postaja kriza.

Naš parlament je sprejel zakon o krepitvi stabilnosti bank. Ministrstvo za finance je pred tem zaprosilo ECB za mnenje in vi ste imeli k predlogu zakona nekaj pripomb, opozarjali ste med drugim na visoke proračunske stroške. Zakaj?

ECB podpira koncept družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) pod pogojem, da so izpolnjeni pomembni pogoji. Prvič, vrednotenje slabih terjatev bank, ki bodo prenesene na DUTB, bi moralo biti konservativno. Njihova cena torej ne bi smela biti previsoka. Preveč lahkotno vrednotenje slabega premoženja bank bi namreč prineslo nove težave v prihodnosti. Drugič, iluzorno je misliti, da je mogoče izgube iz slabih posojil absorbirati brez proračunskih stroškov. Vlada mora zato zagotoviti kapital za to novo družbo, ki bi absorbirala izgube. Tretjič, banke bi bilo treba dokapitalizirati s pravim denarjem, ne pa z državnimi obveznicami. Sporočilo ECB je, da je vloga vlad, da poskrbijo za rešitev slabih posojil in zagotavljanje kapitalske ustreznosti bank. Tega bremena ne morejo prenesti na centralno banko. ECB lahko seveda zagotavlja likvidnost in bo to tudi storila pod pogojem, da so banke solventne, tako kot je to počela v drugih državah, nismo pa tu zato, da pokrivamo bančne izgube, saj je to stvar fiskalne politike.

IMF med drugim opozarja, da bi »morala družba za upravljanje terjatev bank delovati neodvisno in brez političnih pritiskov« . Se Evropska centralna banka pridružuje temu mnenju?

Ne bi želel iti v podrobnosti, kako bi morala biti DUBT strukturirana, vsekakor pa se strinjamo z IMF, da bi moralo biti vrednotenje slabih terjatev in delovanje te družbe karseda neodvisno. Same podrobnosti pa morajo seveda dodelati vaše oblasti.

V slovenski javnosti, pa tudi uglednih tujih medijih, britanskih, nemških itd. smo zadnje čase zasledili napovedi in špekulacije, da bi bila lahko Slovenija naslednja država, ki bi zaprosila za tujo finančno pomoč, t. i. bailout? Kaj menite o tem?

Države same odločajo o tem, ali bodo zaprosile za pomoč EU in IMF. To so politične odločitve , ki jih morajo sprejeti izvoljene vlade. Za ECB je pomembno, da države identificirajo svoje težave in uvedejo potrebne reforme na fiskalnem, bančnem in strukturnem področju. Odločitev o tem, ali je to mogoče storiti z lastnim denarjem ali bi bil potreben denar EU in IMF, pa je stvar razprave med oblastmi posamezne države, Evropsko unijo in IMF. V tem procesu je potrebno tesno sodelovanje med slovenskimi oblastmi, IMF in EU ob sodelovanju z ECB, ki je v pomoč EU. Tu so potrebni zelo tesni stiki in zaupanje med nami.

Torej ste v tesnih stikih s slovenskimi oblastmi?

Da, seveda. Banka Slovenije je del Evrosistema, strokovnjaki ECB pa sodelujejo v razpravah tukaj v Ljubljani.

Torej ima guverner BS, gospod Marko Kranjec vašo polno podporo, za svoje ravnanje?

Guverner Kranjec je močan in spoštovan član sveta ECB. Ima popolno podporo ECB.

Štirje predsedniki (gospodje Draghi, Barroso, Van Rompuy, Juncker) so junija postavili prve opeke za novo fiskalno, bančno ali celo politično unijo v Evropi. Kako se vam v tem kontekstu zdi vzdržna ideja o enotnem proračunu za evroskupino?

Spoznanje, da bi evrsko območje moralo imeti skupen proračun, je interesantno in bi ga morali proučiti, vendar se s tem zastavljajo številna vprašanja, ki so za zdaj nerazrešena. Vsak skupen proračun bi seveda zahteval demokratično odgovornost in temu primeren proces sprejemanja odločitev na centralni ravni. To bi zahtevalo močnejšo evroskupino, skladno s predlogom, ki ga je dal nekdanji predsednik ECB Trichet o skupnem evropskem finančnem ministrstvu. Naj še dodam, da skupen fiskalni projekt ne more nadomestiti strogo javnofinančno disciplino na nacionalni ravni. Možen je samo takrat, ko se pravila o uravnoteženem proračunu kredibilno uresničujejo na nacionalni ravni skladno z novim fiskalnim paktom.

Pa bomo imeli evropskega finančnega ministra čez pet ali deset let?

Če gremo v smer skupnega proračuna evrskega območja, čeprav bo njegova velikost omejena, bomo za njegovo vodenje potrebovali centralni organ odločanja, ne glede na naziv. Prav tako bo v tem procesu potrebna velika demokratična odgovornost skupaj z močnejšo vlogo evropskega parlamenta. Potrebujemo tudi ustrezen nadzor, kako bo ta proračun porabljen, da bi zagotovili, da bo porabljen v najboljšem skupnem interesu evrskega območja. Ta smer je prava in treba jo je proučiti, je pa seveda še ogromno detajlov, ki jih bo treba izdelati. To torej ni kratkoročna perspektiva in nas ne bi smela odvračati od potrebnih prizadevanj za razrešitev krize.

Obstoječi proračun EU znaša približno odstotek BDP Unije. Koliko pa naj bi, vsaj približno, znašal proračun zdaj 17 članic evroskupine: enega, pet ali več odstotkov BDP v evroskupini?

Veliko prezgodaj je še govoriti o številkah. Eden od pomembnih vidikov je razlika med proračunom EU in možnim proračunom evrskega območja. Proračun EU igra pomembno vlogo pri podpori politikam EU, vključno s solidarnostjo na ravni EU in dobrim delovanjem enotnega trga s 27 državami. Enotni trg za 17 držav ne obstaja. Lahko si predstavljamo proračun evrskega območja, ki pa bi moral biti omejen na specifične potrebe evrskega območja, namreč da bi evrskim državam omogočil, da bi bile bolj odporne na šoke, in da bi podpiral enotno valuto. Pod črto: proračun evrskega območja ni kratkoročna perspektiva; njegova velikost bi morala biti omejena; zelo skrbno bi ga morali pripraviti, da bi podpiral dobro delovanje enotne valute ob hkratnem zagotavljanju fiskalne discipline na nacionalni ravni.To so zelo pomembni predpogoji.

Že, a verjetno bo nemške ali pa finske, avstrijske, pa konec koncev tudi slovenske davkoplačevalce težko prepričati, da prispevajo denar še v en proračun. Potrebno bo velika pripravljenost politike, veliko političnega dela. Kaj menite?

To je lahko le politična odločitev, potem ko so bili pretehtani stroški in koristi. Drug pomemben predpogoj je to, da ne bi smel povečati skupnih davčnih obremenitev za prebivalce na evrskem območju, saj to ne bi bilo dobro za gospodarstvo.

Ali so nemške parlamentarne volitve zelo pomembne za ECB?

Nemške volitve so pomembne tako kot vsake druge volitve v kaki državi. Reforma evrskega območja, ki poteka, je odvisna od ukrepov, ki jih sprejemajo vlade. Politični cikli so del okolja, v katerem deluje ECB, saj oblikujejo politiko vlad v boju proti krizi.

V enem od svojih govorov ste dejali, da je evro nepovraten in nepreklicen. Ste torej optimist, da se bo kriza evrskega območja vendarle razrešila?

Zelo sem optimističen. V zadnjih mesecih so voditelji na evrskem območju dokazali, da želijo ohraniti evro in zaščititi integriteto evrskega območja in so za to pripravljeni ukrepati. Vendar moramo sprejeti dejstvo, da bo to trajalo leta, da izboljšamo okvir evrskega območja in da bodo uresničene reforme v posameznih državah, ki bodo obnovile gospodarstva in zagotovile rast. Sem optimističen, a pripravljeni moramo biti na dolgo obdobje prilagajanja, ki lahko traja več let. Izkušnje držav, ki so šle skozi boleče prilagajanje, recimo azijskih držav, kažejo, da so bile po prilagoditvah močnejše, bolje pripravljene in bistveno bolj odporne na naslednje krize. Prepričan sem, da bo tudi evrsko območje izšlo iz te epizode bolje pripravljeno, da se spopade s krizami v prihodnosti.

Torej se vam ne zdi verjeten scenarij, da bi katera država izstopila iz evroskupine na zgornji ali spodnji strani?

Ne, če bodo vlade sprejele vse potrebne ukrepe, ne vidim tveganja za kaj takega.

Kako trdne so evropske banke po poročilu o stresnih testih, ki ga je pripravila EBA? Koliko svežega kapitala potrebujejo, da bi se soočile s krizo?

Poročilo EBA kaže, da je bil pri izboljševanju bilanc stanja bank dosežen precejšen napredek. Še pred dvema letoma je bila kapitalizacijska vrzel v evropskih bankah dokaj velika, zdaj pa se je zelo zmanjšala. Poleg tega se strinjam z EBA, da morajo banke vzdrževati absolutno raven najbolj kakovostnega kapitala 1. reda, ki po sedanjih standardih znaša 9 odstotkov, potem ko bodo začeli veljati standardi iz Basla III.