Tiskane izdaje
Bruselj – Čeprav bodo pred sprejetjem dokončnih odločitev potrebne »še dolge ure razprav«, so evropski državniki le določili temeljne usmeritve, ki naj bi na prihodnjem vrhu evrske skupine (26. oktobra) privedle do dogovora.
Srečevanje najvišjih politikov valutnega kluba je vznejevoljilo preostale državnike Unije, saj kriza na evrskem območju navsezadnje vpliva tudi na gospodarstva drugih članic skupnosti, zato je predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy napovedal, da bo prihodnjo sredo sklical tudi sestanek predsednikov vlad ali držav vseh 27 članic skupnosti.
Razprave o okrepitvi evropskega instrumenta za finančno stabilizacijo (EFSF) so pokazale, da se stališča držav zbližujejo. Ob koncu tedna sta se v krogu finančnih ministrov izkristalizirali dve možni rešitvi, vendar »nobena ne predvideva vključitve Evropske centralne banke (ECB), saj pogodbe tega ne dopuščajo«, je na tiskovni konferenci poudarila nemška kanclerka Angela Merkel.
Opustitev francoskega predloga, po katerem bi se EFSF s sredstvi za pomoč državam v težavah preskrboval v Frankfurtu, je za Sarkozyja vsekakor neuspeh, ki pa ga je predsednik druge največje članice poskušal potlačiti z ugotovitvijo, da najvišji državniki pač »ne morejo dajati navodil ECB, ki je neodvisna institucija«.
Od opcij, ki sta še v igri za okrepitev obrambnega zidu evrske skupine, bi EFSF po prvi jamčil za del obveznic, ki jih izdajajo ranljive države, medtem ko se druga zavzema za ustanovitev posebnega sklada, najverjetneje pod okriljem IMF, polnile pa bi ga hitro rastoče države z visokimi zunanjetrgovinskimi presežki. Obe možnosti se ne izključujeta, temveč se celo dopolnjujeta, le da bo za drugo opcijo treba navdušiti članice dvajseterice (G20), katerih voditelji se na začetku novembra sestajajo v Cannesu na Azurni obali. Tudi pri dokapitalizaciji bank, s katero namerava Unija utrditi stabilnost finančnih institucij, še posebno tistih, ki bi jih zamajal predvideni delni odpis terjatev do Grčije (50–60 %), so že ministri dosegli »široko soglasje«, je povedala Merklova, vendar so se »pogajanja z bankami šele začela«.
Med udeleženci vrha se je tokrat najmanj nelagodno počutil italijanski premier Silvio Berlusconi, od katerega so sogovorniki, ne le Sarkozy in Merklova, temveč tudi Van Rompuy in predsednik komisije José Manuel Barroso zahtevali uresničitev zavez o zmanjševanju javnega dolga, ki je s 120 odstotki bruto proizvoda za Grčijo drugi največji v Uniji. V Italiji so sicer že letos poleti izglasovali program zategovanja pasu, ki naj bi do leta 2013 uravnotežil domači proračun, hkrati pa zmanjšal javni dolg, ki dosega približno 1900 milijard evrov, a po ocenah evropskih institucij je vnema odtlej pojenjala.
Zaostruje se tudi spor med Francijo in Italijo zaradi zastopstva v ECB. Ko so junija letos dotedanjega guvernerja italijanske centralne banke Maria Draghija izvolili za naslednika Jean-Clauda Tricheta na čelu ECB, je bil sklenjen tudi načelni dogovor, da bo iz vodilnega telesa frankfurtske institucije izstopil drugi Italijan Lorenzo Bini Smaghi, njegovo mesto pa bo zasedel predstavnik Francije. Bini Smaghi je privolil v odstop, vendar pod pogojem, da se preseli na izpraznjeni položaj v italijansko centralno banko, a Berlusconi tega dogovora ni upošteval, saj je za guvernerja imenoval Ignazia Visca.
