Tiskane izdaje
Ljubljana – Eden ključnih očitkov in bojazni, ki spremljajo ustanavljanje državnega upravljavskega holdinga, je nadaljnja prodaja državnih podjetij. A ekonomisti ugotavljajo, da bomo del naložb zaradi slabega finančnega položaja države preprosto morali prodati.
»Slovenija je na točki, ko bomo morali določen del premoženja privatizirati, ker bo samo to lahko pomenilo korak iz krize. Temu pa bodo morali slediti še drugi ukrepi,« ugotavlja član uprave KD Skladi Matej Tomažin.
Tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač meni, da bomo del tega premoženja morali prodati iz fiskalnih razlogov: »Namen privatizacije je lahko optimizacija portfelja, saj ta, ki ga imamo, ni optimalen.«
Ekonomist dr. Rasto Ovin se strinja, da izbora – privatizirati ali ne – nimamo več. Pravi, da tudi brez krize ne bi imeli dovolj prihrankov za razvojne naložbe, zato je treba privabiti tiste, ki imajo ekonomski interes za to. Tudi on opozarja, da je za to treba pripraviti primerno gospodarsko okolje.
Zanimanje vlagateljev je še
Tako Kovaču kot Tomažinu se zdi pozitivno, da bi pred ustanovitvijo holdinga dobili strategijo upravljanja. »S holdingom bomo vsaj vedeli, kakšna je strategija, iz katerih podjetij se pričakuje umik in v kakšnem roku,« pravi Tomažin. Slovenija je v preteklosti že večkrat neuspešno prodajala državne deleže v družbah in izkazovala tudi negativen odnos do tujih kupcev. Zato se vedno znova postavlja vprašanje, ali smo za vlagatelje sploh še zanimivi. Še posebno zato, ker tudi številna državna podjetja niso več v tako dobri kondiciji, kakor so bila.
Tomažin ugotavlja, da je tako možnih kupcev kot denarja veliko. »Treba pa je vedeti, da so se mnogi vlagatelji v Sloveniji že opekli. Verjeli so, da prodaje bodo, potem pa je bila zgodba povsem drugačna. Vlagatelja zavzemanje za nakup stane, in če je šel dvakrat na led, je vprašanje, zakaj bi šel še tretjič. Priložnosti nimamo le v Sloveniji, ampak tudi drugje po svetu in tega se moramo zavedati,« razmišlja Tomažin, ki opozarja, da bi zato morali imeti dobre prodajne zgodbe. Ovin ugotavlja, da smo za vlagatelje še zanimivi, a čedalje manj. Če že, pa ta tveganja kompenzirajo s ceno in drugimi pogoji.
Različni kupci
Trenutno se po nakupih podjetij ozirajo evropski in ameriški kupci kot tudi tisti iz razvijajočih se držav, kot so Kitajska, Rusija, Turčija. Tomažin o teh pravi: »To niso slabi kupci. Dosegli so točko, ko se obračajo na teritorije zunaj teh, kjer so delovali doslej.« Tako se po njegovih besedah Turki ta trenutek ozirajo po celem Balkanu, Rusi so se pri finančni industriji začeli ozirati predvsem po vzhodni Evropi, Brazilci pa so lastniško vstopili v avstrijski in nizozemski Telekom: »Zanimivo bo, če bo slovenski Telekom naprodaj.«
Ovin dodaja, da več kupcev določa tudi zapletenost pogojev: »V Rusiji se posluje po drugih standardih. Za vse pride račun.«
Ceno bo določil trg
Ker so cene delnic razmeroma nizke, je mogoče slišati opozorila, da se ne izplača prodajati. »Prodalo se bo za toliko, kolikor je vredno,« meni Tomažin, ki opozarja, da se včasih tudi z odlašanjem znižuje cena: »Nekaterim podjetjem se je poslovanje tako poslabšalo, da bodo morali delničarji najprej dokapitalizirati podjetje, če bodo želeli kaj dobiti zanje.«
In kaj prodati? »To je temeljno strateško vprašanje, do katerega se mora v širši razpravi opredeliti stroka,« pravi Kovač. Tomažin pa ugotavlja, da bomo zelo težko prodajali problematična podjetja, lažje pa dobra; torej tista, ki imajo ta trenutek razmeroma zdravo bilanco, stabilen denarni tok in izplačujejo dobre dividende.
